Dr. Karin Sernec
Ko hrana postane sredstvo za reševanje čustvenih stisk
Oddaje Rok Mihevc
V tokratni Svetovalnici smo se posvetili motnjam hranjenja. O bulimiji, anoreksiji in kompolzivnem prenajedanju smo govorili s strokovnjakinjo na tem področju dr. Karin Sernec, s psihiatrične klinike.
Ni vsaka debelost ali obsedenost z dieto duševna motnja, je na začetku oddaje opozorila dr. Karin Sernec. »Motnje prehranjevanja niso duševne motnje in jih imamo občasno vsi, ko spustimo kakšen obrok ali se prenajemo.«
Motnje hranjenja pa so duševne motnje in se na zunaj kažejo kot prenajedanje, stradanje, bruhanje, zlorabljanje odvajal ali pretirana telesna aktivnost. V ozadju pa gre za čustvene stiske, katere ljudje ne znajo drugače predelati kot z izražanjem simptomov vezane na hrano. »Gre za najbolj kronične duševne motnje in tu so prisotne hude čustvene stiske. V povprečju mine 6 let preden človek poišče strokovno pomoč, toliko časa pa traja tudi zdravljenje.«
Anoreksija je prva bolezen, ki so jo prepoznali kot motnjo hranjenja. »Ugotovili so, da gre za restrikcijo hrane, osebe so se dobesedno izstradale tudi do smrti. Prisotna je motena telesna shema in ljudje so prepričani, da so debeli, četudi niso. Ta motena shema je pripomogla k temu, da so anoreksijo uvrščali med psihoze, to pomeni, da človek izgubi stik z realnostjo.«
Značilne osebnostne lastnosti so podobne pri vseh, ki imajo motnje hranjenje in so perfekcionizem, storilnost, pridnost in ogromna potreba po pohvali. »Temeljni problem je izrazita nizka samopodoba in samospoštovanje. Tudi najboljši učenci, dijaki ali študentje niso nikoli zadovoljni, čeprav dobijo najboljšo oceno. Globoko v sebi so prepričani, da so nevredni in nesposobni in samo pohvala jim da boljši občutek in kratkotrajno zadovoljstvo.« Prva faza bolezni je faza t.i. »medenih mesecev«, ko je bolezenska škoda manjša od koristi. Ljudje shujšajo, samopodoba naraste. Druga faza je faza dekompenzacije, ko izgubijo nadzor nad simptomi, koliko shujšajo, se prenajejo, so hiperaktivni. Pride do socialne izolacije in depresivne motnje. Škoda je zdaj večja od koristi.
Bulimija ni samo bruhanje
Pri bulimiji gre za motnjo, ki volčji lakoti in zato strašnemu prenajedanju sledi praznjenje s pomočjo odvajal, diuretikov ali bruhanjem. Zadnje ni nujno, saj poznamo restrikcijo hrane s pretirano telesno aktivnostjo. »Razlika med anoreksijo in bulimijo je začetek bolezni ter indeks telesne mase, ko je pri bulimiji normalen, pri anoreksiji nizek, skupno boleznima pa je nenehna misel na hrano in globoka čustvena bolečina.«
Kdaj je znak za alarm?
»Staršem vedno rečem, da ni ključen kilogram, ampak morajo biti pozorni na tri stvari in sicer nenadne spremembe prehranjevalnih, spalnih in socialnih navad. Kar naenkrat postane odmaknjen, prehranjuje se ponoči, postane razdražljiv...takrat pomislimo, da se nekaj dogaja. Lahko gre za druge bolezni, a to je prvi alarm, na katerega moramo biti pozorni in lahko pravočasno ustavimo stvari, ki se dogajajo v ozadju,« pravi naša sogovornica in še pojasnjuje, da motnje hranjenja ni mogoče pozdraviti v mesecu dni.
V posnetku oddaje lahko prisluhnete tudi v katerem starostnem obdobju so najpogostejše te bolezni, kako prepričati svojca ali prijatelja, da poišče pomoč ter kje so vzroki za te različne bolezni.
Oddajo je pripravila in vodila Tanja Dominko.
