Emmanuel Macron pri papežu
Se izgubljena hči Cerkve vrača?
Cerkev po svetu Marta Jerebič
Torkovo srečanje med papežem Frančiškom in francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom se je v zgodovino zabeležilo kot eno najdaljših srečanj med papežem in nekim državnim voditeljem. Pogovarjala sta se 57 minut, srečanje pa se je s strani Macrona končalo celo s poljubom na obe lici. Povsem nepričakovana gesta za predsednika države, ki velja za zibelko laičnosti. Portal Crux se zato sprašuje, ali se je izgubljena hči Cerkve, torej Francija, vrnila.
Katoliška Cerkev je Franciji stoletja namenjala posebno vlogo, od Karla Velikega do Napoleona III. Tudi ko so se glave cerkvenih voditeljev kotalile z giljotine v Parizu, papeži nikoli niso zares opustili sanj, da se izgubljena hči Cerkve vrne, piše portal Crux in dodaja vprašanje, ki se je pojavilo z Macronovim obiskom v Vatikanu, namreč, ali se najstarejša hči Cerkve vrača?
Macron, ki je gimnazijo naredil na jezuitski šoli, ni samo odprt za dialog s Katoliško Cerkvijo, ampak je sposoben govoriti tudi njen jezik. Tako pariški nadškof kot francoski vojaški ordinarij sta v pogovoru za Crux potrdila, da ima Macron pravi pogled na francoski koncept laičnosti – pojem, ki opisuje ločenost med religijo in državo.
Macron je aprila letos polnil naslovnice, ko je kot prvi francoski predsednik sprejel povabilo, da nagovori francoske škofe. V nagovoru je spodbudil udeležbo katoliških voditeljev v javni razpravi. Po njegovih besedah morajo vedno postavljati vprašanja in izražati zaskrbljenost, ne morejo pa pričakovati, da bodo vedno dosegli pričakovani cilj.
Macronova vlada se namreč s Cerkvijo razhaja pri vprašanju splava, istospolnih porok in umetne oploditve samskih žensk in lezbijk.
Kljub tem razlikam je Macron pogosto vključil cerkvene voditelje v razprave o bioetiki, med drugim je v predsedniški palači gostil delovno večerjo, pri kateri so razpravljali o evtanaziji.
S papežem sta verjetno skupni jezik našla pri migrantih, čeprav se Macron dobro zaveda, da pro-migrantsko stališče v današnji Evropi pomeni politični samomor. Zato je v 45-minutnem pogovoru s Skupnostjo sv. Egidija, ki je tudi v Franciji prisotna s pobudo humanitarnih koridorjev za begunce, te koridorje označil za model zakonite priseljenske politike.
