Evtanazija: usmrtitev iz usmiljenja ali zaradi finančnega interesa?

Slovenija | 27.06.2018, 18:10 Marjana Debevec

V zadnjem času v medijih vedno pogosteje zaznamo članke, ki izpostavljajo prednosti evtanazije. Zelo odmevna je bila v zadnjem času zgodba malega Alfieja Evansa iz Velike Britanije, pa tudi 104-letnega avstralskega znanstvenika David Goodalla, ki si je prejšnji mesec v Baslu vzel življenje s pomočjo švicarskega združenja »Lifecircle« in partnerske organizacije »Exit International«. Tudi v Sloveniji se že pojavljajo bolj ali manj glasne zahteve po uzakonitvi evtanazije. V oddaji Pogovor o smo z različnih vidikov odprli to težko vprašanje, ki zahteva predvsem veliko rahločutnosti do vsakega človeka. Z nami so bili s. Emanuela Žerdin iz hiše Ljubhospic, dr. Mateja Lopuh, vodja Centra za interdisciplinarno zdravljenje bolečine in paliativno oskrbo, ter prof. dr. Jože Balažic, predstojnik Inštituta za sodno medicino in član komisije za medicinsko etiko.

Evtanazija kot smrt iz usmiljenja je bila splošno sprejeta v stari Šparti, Grčiji in Rimu. S pojavom krščanstva pa so se postavili višji etični standardi, ki so svetost človekovega življenja postavili v središče. V moderni dobi so se znova pojavile zahteve po uzakonitvi evtanazije, ki jo je prva sprejela Nizozemska. Žal pa prvenstveni razlogi niso usmiljenje, ampak kapital. »Velikokrat je glavni moto kapital, denar in podobno – da se je takšnih članov družbe, ki so ’paraziti’ družbe, treba čim prej rešiti«, pravi dr. Jože Balažic.

Poznamo tri načine takšnih smrti: evtanazija, kar pomeni, da zdravnik bolnika usmrti na njegovo željo; uboj iz usmiljenja, ko zdravnik bolnika usmrti brez njegove privolitve in pa samomor z zdravniško pomočjo, ko zdravnik bolniku predpiše smrtonosno zdravilo, ki ga sam zaužije.

Evropa je skozi stoletja po besedah dr. Balažica razvijala visoke etične standarde, saj so le redke države, ki evtanazijo dopuščajo. »In med ta del, med ta segment visokih etičnih standardov se šteje tudi Slovenija. Kakorkoli se pojavljajo težnje po tovrstni zakonodaji, so etični standardi v Sloveniji za zdaj še na dovolj visoki ravni in jaz upam, da bodo še naprej, tudi pri slovenskem zdravniku. … Glejte to ne more biti tržnica. In to tudi ni vrhunec demokracije, če mene vprašate.«

Ko zdravniki zaradi opravljanja evtanazij začnejo delati samomore...

Če družba razmišlja o evtanaziji, je obsojena na propad, je prepričan dr. Balažic. Na Nizozemskem je že petina smrti povzročenih z evtanazijo. Pri tem pa veliko težo nosijo zdravniki, ki morajo evtanazijo izvajati. Po besedah dr. Balažica so od tega utrujeni in si želijo doseči, da tega ne bi več počeli. »En kolega mi je rekel: ’Sicer ni nobene razlike, ali ubiješ enega ali sto pacientov, ampak nahrbtnik, ki si ga s tem zadaš na svoja ramena, je izredno težak’. Tudi to je povedal, da prenekateri kolega, kolegica, predvsem mlajši, so scagali. Nekateri so celo naredili samomore, ker pod to težo niso mogli več živet.«

To je namreč po besedah dr. Balažica za zdravnika, ki se uči, kako ohranjati življenje, poraz. Filozof dr. Borut Ošlaj je o tem kočljivem vprašanju takole dejal: »Če bi bila želja osebe po smrti za drugo osebo zavezujoča, bi to izničilo dostojanstvo slednjega«.

Po besedah dr. Balažica zakonodaja tudi ne sme temeljiti na primeru enega samega človeka, kot je bila zahteva akademika dr. Pleterskega, ki je pri svojih 95. letih v državni zbor poslal zahtevo po uzakonitvi evtanazije, ker mu je življenje postalo pretežko. »Politika, država, javno mnenje ne sme in ne more sloneti na mnenju enega posameznika. Daleč od tega.«

Še dlje pa je šla Belgija, ki je uzakonila celo evtanazijo otrok. Ti se lahko odločijo zanjo po svoji presoji. »To je brezčutnost v družbi – da starš zahteva, ali pa dovoli svojemu otroku, da se sam odloči, recimo kot mladoletnik, da bo to in to naredil: to je nekaj nepojemljivega. To je brezno družbe. Ne znam si tega predstavljati kot starš«, je še dejal dr. Jože Balažic.

Evtanazije si želijo predvsem svojci umirajočih

Dr. Mateja Lopuh, ki vodi paliativno mrežo v Sloveniji in sama spremlja umirajoče je presenečena nad tem, da si evtanazije želijo pravzaprav svojci bolnika, ker težko gledajo njegovo trpljenje. »Moram reči, da naši bolniki, če imajo dobro urejene simptome napredovale bolezni: bolečino, dihanje in bruhanje, si ne želijo zamuditi niti enega diha, ki jim je odmerjen v sklopu te njihove bolezni. In si ne želijo predčasne smrti.«

»Človek, ki svojemu življenju ne dodaja dodatne vrednosti in se na koncu znajde še na obrobju in zataji še socialna država, potem je pot do evtanazije enostavna. Če pa vsi ti segmenti delujejo, tako kot si želimo in kot naj bi delovali, pa nobene evtanazije ne potrebujemo; daleč od tega«, je prepričan dr. Balažic.

Evtanazija kot lažja pot

Po besedah s. Emanuele Žerdin pa je pri nas v Sloveniji za razliko od na primer Avstrije problem v tem, da bi radi vse te korake, kot je večje vlaganje v paliativo in v Hospice, preskočili, ker so zahtevni in bi prešli kar na evtanazijo. Za evtanazijo se ni treba truditi, pravi dr. Lopuhova. »Za razvoj paliativne oskrbe je pa potrebno veliko napora. Zakaj? Ker je treba spremeniti način razmišljanja, ker je to dolgotrajen proces. Zato ker je to trnova pot, ki zahteva lastno zorenje, zorenje celotne družbe; spremembo vrednot družbe; družbo, kjer je življenje vrednota; družbe, kjer so socialni odnosi vrednota«.

»Jaz se spomnim iz Avstrije tudi to, da smo takrat videli film, kjer je bila prikazana aktivna pomoč pri evtanaziji. Mene kot medicinsko sestro, ki se je vedno borila za ohranitev življenja, je to tako globoko prizadelo, da sem rekla: ’Jaz ne morem tega več gledati.’ In to so stvari, ki prizadenejo tudi tiste, ki so zraven,« pa pravi s. Emanuela.

»Če ne delaš na odnosih, ti življenje počasi spolzi«

Drugo področje, ki umirajoče prizadene, je psihično in duhovno trpljenje ter socialna izoliranost. To je po besedah dr. Lopuhove posledica skrhanih družin v naši družbi. »Mislim, da je prihodnost v tem, da življenje res postane vrednota, ki se jo bomo zavedali; da je to zelo krhka stvar, ki jo je treba čuvati in vsak dan posebej gledati, kakor da je zadnji.« Če ne delaš na odnosih, ti življenje počasi spolzi in šele v bolezni se zaveš, da nimaš nikogar, kogar bi lahko poklical, pravi Lopuhova. Po njenih besedah je pomembno razvijati predvsem odnose, kar nas učijo bolniki pred smrtjo.

Prav v času umiranja po besedah s. Emanuele doživljajo, da je človek človeku najboljše zdravilo. Vrednost življenja pa po njenih besedah odkrijemo šele v zadnjem obdobju. V Hospic je prišla neka gospa, ki se je v tujini že naročila na evtanazijo, vendar si je kasneje premislila. »Pred smrtjo pa je rekla možu: ’To je bil najlepši mesec mojega življenja.’ Uredila je namreč veliko stvari. To je tisti dragoceni čas, ko imaš možnost, kot pravi Viktor Frankl, da prideš do smisla svojega življenja; da narediš bilanco svojega življenja in je to res dragoceni čas.«

Po svojih izkušnjah in pogovorih v Hospicu v Avstriji in Nemčiji je prepričana, da človek ne bo nikoli zaprosil za evtanazijo, če ima nekoga ob sebi.

Eden od razlogov, ki ga nekateri navajajo za uzakonitev evtanazije, je, da na starost ne bi bilo v breme svojcev. Dr. Lopuhova odgovarja, da je treba tudi svojcem dati priložnost, da se darujejo. »Vedno ko rečeš: ’Ne želim biti v breme’, moraš razmisliti, kaj pa, če to tvojim vseeno nekaj pomeni; da bi ti pokazali nekaj, kar ti mogoče za časa življenja niso. In da to je prilika, da se najdeš nekje. In da na nek način izravnaš vložke enega in drugega v življenju.« Dr. Lopuhova tudi pravi, da svojce bolj kot izguba boli to, da jih domači odrivajo.

Mediji zavajajo

Paliativna mreža je danes razširjena v nekaterih večjih bolnišnicah, vedno več je tudi specialno izobraženih zdravnikov. Za zdaj deluje ena mobilna enota na Gorenjskem, razširili pa naj bi jih tudi drugod.

Vsi sogovorniki pa so tudi prepričani, da mediji te zgodbe prikazujejo z določenim namenom. Iz objavljene zgodbe namreč ne moremo razbrati vseh okoliščin, zato je takšno pisanje po besedah dr. Balažica neodgovorno do širše družbene skupnosti.