12.05.2018, 14:38 Nataša Ličen Nataša Ličen

Vzgoja se odvija na odru – z našim zgledom

Otroci nas ves čas opazujejo. Njihovo opazovanje nas ne moti, morda mu niti ne namenjamo posebne pozornosti, zmoti pa nas opazovanje sosedov in sorodnikov, ko začnemo drugače nastopati. To so nepravi nastopi. Ko vemo, da smo opazovani, nismo več pristni. Želimo narediti drugačen vtis na nekoga, ki nam morda sploh ni všeč. To so vsakdanja majhna pretvarjanja. In, otroci vse to opazujejo in marsikaj opazijo. Tu se odvija prava vzgoja.

Klub čmrlj

V sobotni oddaji »Za življenje, za danes in jutri« smo gostili Marka Juhanta, specialnega pedagoga. Odgovarjal je na številna vprašanja poslušalcev. Hvaležni smo za sodelovanje. Julija bo znova priložnost. Vzemimo si čas in se pogovarjajmo. To je pomembna naloga vsake družine. Marko Juhant s sodelavci odpira Čmrljev klub, ki ponuja številne ugodnosti. Od mesečnega časopisa, nakupa knjig brez poštnine, do individualnih odgovorov na vaša vprašanja, svetovanje in spremljanje družine. Oglejte si to možnost, saj je čas in vse, kar vložimo v vzgojo in v odnose, najdragocenejša naložba v življenju, ki osrečuje nas in vse, ki z nami sobivajo.

Vloga staršev v trenutkih zaključevanja šolskega leta?

»Zdaj gotovo ni pravi trenutek za pritisk na učitelje in šolo. Kar lahko naredimo je spodbujanje otroka, da bi dal od sebe kar največ. Ko otroci začutijo naše zaupanje vanje, bo to največja motivacija, ki jim jo ta trenutek lahko damo. Pomagajmo jim organizirati čas, spodbujajmo jih z vprašanji, ko pride po uri ali dveh učenja iz sobe: "Kako ti gre?" Nesimo jim kozarec vode, morda jim odpremo okno za dotok svežega zraka. Moledovanja, kot recimo: "No, kdaj se boš šel učit?"ali "Pojdi se zdaj«, pa ne bo najbolj uspešno.«

Zgled vzgaja

»Ne »mala maša«, v smislu pridiganja, uči se, priden bodi, poslušaj učiteljico, to otrok ne bo spodbudilo k drugačnemu vedenju. Najpomembnejše je za starše, da se naučimo prevzemati odgovornost za svoja dela, ne da kažemo s prstom na ostale. Na cesti se pogosto jezimo na soudeležence, otrok to vidi in zelo dobro opazuje naš odziv valjenja krivde na druge. Povsem drugačno sporočilo bo dobil, če bomo v primeru zastoja, rekli, drugič moramo prej od doma. Od takšnih trenutkov postajajo otroci drugačni, ker gredo sporočila do njihovih duš brez ovir in filtrov. Tu imamo starši odgovornost.«

Ko otroci rečejo: Pusti me pri miru!

»Ko otroci, najstniki rečejo: Pusti me!, se ustavimo, recimo »V redu«, potem pa jim povejmo, kaj nas skrbi, kaj nas vznemirja. Povejmo, da jih sprašujemo in se morda pretirano zanimamo za njihovo šolsko delo, ker nam ni vseeno, nas skrbi, in si ne želimo potem čez nekaj let očitati, da nismo bili dovolj vztrajni takrat, ko je bil še čas, in smo morda naredili premalo. Ob njihovem »Pusti me!« starši nehajmo pritiskati, nadzirati vsako sekundo.« Seveda moramo vztrajati, biti spodbujevalci, a ne nadležno, ob vsaki priložnosti, ki se nam ponudi. Če pa se mladi povsem zaprejo vase, se ne pogovarjajo in je komunikacija z njihove strani povsem zaprta, pa naj se starši posvetujemo s terapevtom, šolskim zdravnikom, s strokovnim delavcem, ki bo znal pristopiti. To je lahko resnejši problem, ki kaže na stisko.

Kontakt do Marka Juhanta je na povezai: http://čmrlj.si/