6. misijonski nagovor

VIDEO: 6. Misijonski nagovor: Bolniki so del telesa Cerkve

Radijski misijon | 23.03.2018, 18:34

V osrednjem nagovoru petkovega misijonskega dne nas nagovarja bolniški duhovnik in lurški kaplan msgr. Miro Šlibar. Prek bogate duhovniške poti, ki jo je v treh desetletjih in več prehodil prav med bolniki, je pravi, da nas opogumlja v spoznanju "Bolniki so del Cerkve".

Pot naših bolnih, invalidov, starejših, teh, ki jih Jezus imenuje »najmanjše brate« (Mt 25,40) je pogosto nečloveško težka. Ob sodbi bo odločilno, kakšen je bil naš odnos do lačnih, žejnih, tujcev, nagih, bolnih, zaprtih? In ne nazadnje, kako smo znali pristopiti do njihovih domačih, sorodnikov, prijateljev? Smo si vzeli čas za obiske doma, v domovih za ostarele, v bolnišnicah in drugih ustanovah? Smo s srcem opravljali poklic v zdravstvu in drugih podobnih ustanovah? Nagovor misijonarja je nastajal ob številnih molilcih na bolniških posteljah. Zanj so darovali tudi svoje trpljenje.

Radijski misijon naj bo za nas vse »priložnost« za še več sprejemanja in dajanja!

Morda nas najbolj nagovorijo osebna pričevanja. Msgr. Šlibar jih ima nešteto. Eden od zgovornih spominov govori: „V eni izmed sedemindvajsetih slovenskih bolnišnic sem pred dvema mesecema srečal moža, očeta štirih otrok. Ponesrečil se je pri smučanju. Z njim sta bila še dva otroka pod desetimi leti starosti. Manjša se je spomnila telefonske številke mame in jo obvestila o nesreči. Sledila je osemdnevna koma z bogatimi doživetji v tem stanju. Ponesrečencu so napovedovali, kako bo moral vse na novo začeti, tako hojo, govor, skratka vse. V resnici pa je potekalo drugače. Po dobrem mesecu od nesreče sva se srečala v kapeli. V Zavod je prihajal le na dnevno rehabilitacijo. Popoldan pa se je vračal domov. Nagovorile so me besede omenjenega moža: »Zame je nesreča nova priložnost, šansa za še več!«

Preizkušnje nas povežejo med seboj in z Bogom.

Ob priliki o usmiljenem Samarijanu smo se spraševali: do kod naj sega dolžnost ljubiti bližnjega? Kako nas prilika spominja, da so bolniki del Cerkve? Papeški pridigar Raniero Cantalamessa sprašuje in odgovarja: Kaj je storil Samarijan? Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj … Samarijan se najprej približa ranjenemu človeku – bolniku. Čuteče in usmiljene ljubezni ne more biti brez bližine, tudi resnične in telesne. Ljubezen do bližnjega se običajno začne s koraki k bližnjemu. Ob tem je treba velikokrat zapustiti svojo pot, svoje načrte, svojo prihodnost in se začasno prilagoditi potrebam drugega. Potem se da Samarijan na razpolago ranjenemu človeku: oskrbi njegove rane in ga posadi na živinče. Ranjenec je za nekaj časa postal njegova edina skrb. Še nekaj je pomembno. Pri ježi, prevozu Samarijan odstopi svoje mesto ranjenemu človeku. Res je človek kakor drugi, ima svojo preteklost, svojo družino, delo in tudi načrte. Nedvomno ga čakajo njegovo delo, družina, prijatelji. Toda za nekaj časa vse to postavi ob stran. Končno se Samarijan umakne in nadaljuje svojo pot. Ranjenega – bolnika zaupa usposobljenemu osebju in za to plača iz svojega žepa. Gre za to, da ne prepusti bližnjega samemu sebi, ampak ga izroči tistim, ki jim po službi pripada, da se ukvarjajo z njim, kajti nihče ne more sam poskrbeti za potrebe vseh. Ob koncu je jasen odgovor na vprašanje, kako postati bližnji: z deli, ne le z besedami. Janez bo rekel: »Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici« (1 Jn 3,18).

Če bi se Samarijan zadovoljil le s tem, da bi se mu približal in nesrečnežu, ki je ležal v krvi, rekel: »Revček, kako zelo se mi smiliš! Kaj si ti je zgodilo? Bodi pogumen!« – potem pa bi odšel, ali ne bi bila vse to ironija in žalitev?

Pozorni moramo biti na ljudi okrog nas, ki so bolni, potrebni pomoči

Na nas je, da smo jih pripravljeni opaziti v naši bližini in jih odkriti. Poklicani smo, da postanemo bližnji! Le tako moremo biti Jezusovi učenci, ki hodiva za njim.

Vzemimo si čas za bolnika, čas za obisk

Gospod Šlibar pripoveduje: V minulem letu sem na enem izmed župnijskih srečanj za starejše, kjer obhajamo običajno tudi zakrament bolniškega maziljenja, doživel tole. Z župnikom sva pričakovala, da bo na srečanju veliko teh, ki bodo želeli prejeti zakrament bolniškega maziljenja. »Da se ne bi preveč zavleklo,« je glasno razmišljal župnik, »bi besedilo ob obhajanju zakramenta, ki ni tako kratko, molili nad vsemi skupno. Nato pa bi vsakega na čelu mazilil z bolniškim oljem.«

Ob tej nameri zaskrbljenega duhovnika, da bi se preveč ne zavleklo, sva se z duhovnikom pogovarjala. Ugotavljala sva, da ne gre le za to, da bi bilo predolgo. Vživeti se je potrebno tudi v bolnike. Ne pa pozabiti, kako so bolniki in starejši v župniji pomembni klicarji Božjega blagoslova na vso župnijo in ne nazadnje na vso Cerkev.

Pomembno ob teh srečanjih je tudi to, da so srečanja bolnikov srečanja vse župnije. Zato starejših, bolnih in invalidov tudi v cerkvi ne smemo ločiti od župnijskega občestva, ki je v celoti poklicano gojiti Karitas – službo drugemu.

Kljub mnogim spoznanjem, naukom koncilov, kljub rednim poslanicam bolnikom, ob kupu napisanih knjig na temo spremljanja bolnikov, se nam pojavlja prastaro vprašanje: zakaj trpljenje, kakšen je smisel trpljenja?

Sv. papež Janez Pavel II., ki je sam veliko trpel, posebno v zadnjem času, je zapisal v svojem spisu O krščanskem smislu človekovega trpljenja takole: »Človek se sme s tem vprašanjem obrniti na Boga z vso gorečnostjo svojega srca in z vso prizadetostjo svojega vznemirjenega razuma.« Kakega vsestransko zadovoljivega odgovora pa ni.

Zadnja razlaga bolezenske in trpljenjske izkušnje ostaja slej ko prej nepojasnjena. Vendar pa se kristjani vseh časov v svojem trpljenju zgledujejo po Jezusu Kristusu. Prehodil je človeško pot skupaj z ljudmi – bolj neobičajno, mimo ustaljene ...

Preizkušnje so izziv za večjo povezanost z Bogom in bližino bolnim

Naša pot življenja se je začela z rojstvom in se bo končala s smrtjo. Nadvse smo hvaležni, če so nam starši s krstom podarili Božje otroštvo ali pa smo v zrelejših letih za to poskrbeli sami. Od tod tudi lažje razumevanje trpljenja vseh vrst. Jezus nas vabi: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mr 8,35).

Opogumlja nas tudi Paul Claudel: »Bog ni prišel, da bi odpravil trpljenje, niti zato, da bi ga razložil: prišel je, da bi ga napolnil s svojo navzočnostjo.«

Nekaj konkretnih vzpodbud bolnikom in njihovim bližnjim:

berite Sveto pismo,
zaupajte v molitev, molite,
hvaležno se naslonite na milost zakramentov: sveta spoved oživlja dušo, daje milost za krepostno življenje, redno prejemajte sveto obhajilo, zakrament svetega bolniškega maziljenja vam bo dajal novo upanje, novo moč;
če je le možno bodite med seboj povezani v prenašanju bolezni in k temu spodbujajte vaše bližnje. Tako v družini, župniji, redovnih in drugih skupnostih. In seveda, ne pozabite, da smo del Cerkve;
pred seboj imejte cilj. Toliko jih imamo v našem življenju, kot so: premagati bolezen, urediti dobre medsebojne odnose in še kaj. Vemo pa in trdno upamo, da smo ustvarjeni tudi za Boga, za ponovno srečanje za našimi dragimi v večnosti.

Msgr. Miro Šlibar: „Sebe in tebe, draga poslušalka in poslušalec vabim: »Naj ne greva mimo!« Omenjam dogodek izpred dveh desetletij. Na otroški kliniki me je pri vratih sobe ustavila mama bolne hčerke z besedami: »Tako sva čakali, da ne bi šel duhovnik mimo!« Mislila je tudi na Jezusa, ki bi po duhovniku vstopil v bolniško sobo in prinesel svete zakramente.“

Misijonski radijski nagovor je sklenil z besedami papeža Frančiška: »Iz ušes v srce, iz srca v roke!« Saj razumete: Ne iti mimo!

Za konec pa še molitev, ki naj krepi zaupanje:

»Prodri v mojo notranjost s svojo ljubeznijo,

Sveti Duh,

da bom čutil, da so drugi moje lastno meso,

da me bo bolela njihova bolečina

in se bom veselil z njihovim veseljem …

Pomagaj mi odkriti lepoto izvira,

ki vedno daje;

lepoto vrča, ki služi temu, da odžeja druge …

Da jim bom pomagal nositi njihova bremena.

Pomagaj mi spoznati neskončno vrednost vseh,