Vera se kuje, kali in prečiščuje skozi preizkušnje

Radijski misijon | 21.03.2018, 13:01 Rok Mihevc

Polomije v življenju niso samo ovira, ampak so priložnost za rast, je v Drugem pogledu v radijskem misijonu razmišljal Alek Zwitter. Meni celo, da so preizkušnje potrebne, saj je vprašanje, ali bi naša vera tako močno zrasla, če jih ne bi bilo.

Redki so tisti, ki se niso nikoli znašli v položaju, ko se zdi, da se nam vse podira. Zaradi različnih težav se znajdemo v slepi ulici, včasih je to lahko izguba dela, bližnjega, bolezen, nesreča, depresija... Vse to so situacije, v katerih se znajdemo in ob katerih imamo občutek, da ni poti naprej.

Dve možnosti: Objokujemo stanje ali se naslonimo na Boga

Nedavno sem poslušal pričevanje podjetnika, ki je pred leti doživel doživel brodolom v zakonu. Žena je odšla z drugim in v službi je imel kot direktor velik dolg. Bil je na robu obupa in začel je koketirati s tem, da bi si vzel življenje. A se je ta možakar naslonil na dve trditvi. Prvo prepričanje, »da me Bog ima vedno rad in povsod« ter drugo prepričanje, ki pravi »vse kar pride k meni je moje«. S tem želi reči, da vse kar se zgodi, se z nekim namenom in ne po naključju.

Vesela novica: kriza je priložnost za rast!

Pred mano je alternativa, ali se bom jezil na nesrečne dogodke, slabe ljudi, ki so mi to storili ali celo na Boga ali pa bom odprl srce in Gospoda ponižno vprašal, kaj me želi naučiti po vsem tem. Pogosto se prav ob prelomnicah, trenutkih krize preko trpljenja odpre nova pot naprej.

Ne »zakaj«, ampak »kako naprej«

Nekoč sem tudi sam doživel precejšnje ponižanje in kasneje sem se zavedel, da je bilo to ponižanje priložnost za rast. Da se mi je preko tega težkega dogodka odprla nova pot naprej. Da sem prejel potrebno lekcijo, da se iz trpljenja lahko rodi novo življenje. Nekaj mesecev kasneje sem vprašal starejšega prijatelja, če se mu ne zdi, da bi lahko do teh spoznanj prišel lažje in brez ponižanja. Rekel je da ne, saj smo ljudje pretrdi in če nas nekaj ne predrami in zlomi, težko delamo nove korake. Ne vidimo zakaj je to potrebno. Kasneje pa vidimo, da smo s to preizkušnjo stopili na novo pot. Da smo odkrili vidik svojega življenja, ki je bil do zdaj zastrt. Lahko da smo se tudi dotaknili določene rane iz preteklosti, ki se je še nismo upali dotakniti.

Bodimo usmiljeni tudi sami do sebe

Če smo napravili napako je bistveno, da ne ostanemo v premlevanju neumnosti, ampak se vržemo v objem božjega usmiljenja. Če nekdo ostaja dolgo pobit zaradi napak je s tem namen in cilj nasprotnika dosežen. Ampak Bog ne želi, da se zapiramo v stanje malodušja. Pri grehu ni toliko nevarna napaka sama, kot pa pobitost v katero se zaprem. Je znamenje duhovnega napredka, ne toliko v tem, da ne pademo več, ampak v tem, da se po padcih hitro poberemo. Preko svojih napak se učimo biti usmiljeni tudi sami do sebe. To je težko, saj je včasih Bog bolj usmiljen do nas samih, saj gleda na nas bolj prizanesljivo.