V čem ste kristjani drugačni od nas, ko pridete iz cerkve?
Radijski misijon Rok Mihevc
Verjetno ste že naleteli na podobno vprašanje »z druge strani«. Kaj odgovoriti je danes v radijskem misijonu razmišljal zaporniški duhovnik Robert Friškovec, ki je povedal, da je »življenjski stil kristjanov nenavezan, nenasilen in ljubeč odnos do vseh in vsega stvarstva. Živimo nenavadno, a čudovito. A kako lahko povsem nasproten odziv sveta razumemo kot čudovit?«.
»Noben ni sam kristjan, svojo vero lahko v polnosti zaživimo šele v odnosu do drugega. Način življenja kristjanov tukaj in zdaj najprej razodeva, kako se sami počutimo v lastni koži in kako ravnamo z drugimi ter stvarstvom, ki nam je podarjeno«, pravi Robert Friškovec.
Poklicanost ni v tem, da smo cenjeni
Kristjane ne opredeljuje odnos sveta oz. družbe do njih, marveč njihov medosebni odnos in odnos do 'tistih zunaj'. Če nas še tako preganjajo ali sovražijo, to še ni merilo za naš življenjski stil. Poklicanost kristjanov ni v tem, da smo cenjeni, spoštovani ali celo enakovredni drugim. To bi lahko zahtevali na primer kot državljani, kot kristjani pa imamo drugačno poslanstvo. Pa pri tem ne gre za moraliziranje, v smislu pritiska, kakšni bi morali biti, ampak gre za spremembo perspektive, ki se najprej osredotoča na naše občutje, drže in ravnanja.
Kristjan skupnost gradi ali ruši
Kristjan lahko danes skupnost ruši z umikom iz nje, že zgolj s pasivnostjo ali le obstranskim kritičnim opazovanjem. Nikoli ni nič tako kot bi moglo biti, od dolžine maše, pridige, do zbora ali pogostitve po maši. Morda ga zraven drži še tradicija, morda je zraven za vsak slučaj, če mu bi kdaj Bog le pomagal. Drug kristjan lahko to držo nadgradi s cinizmom, saj ima poseben dar, da tudi v najboljših namenih najde zrno dvomljivega, ki ga skrbno zaliva in neguje. Drug kristjan širi v skupnosti ogroženost pred svetom, strah ga je novih ljudi, novih zakonov, zarot, povsod so lahko skrite nevarnosti. Soroden kristjan je tisti, ki razmišlja predvsem o obrambi ali celo protinapadu na ogrožujoči svet tam zunaj. Ne upa si tvegati, marveč ostaja znotraj varnih cerkvenih zidov. Spet drug kristjan vztraja pri strogih in jasnih pravilih, postavlja visoke standarde in od drugih pričakuje, da jih izpolnjujejo, da bi lahko ostali v klubu. Tretji postavlja svojo izkušnjo Boga ali razumevanje Svetega pisma kot merilo za vse. Njemu soroden gre še toliko naprej, da se rad prepira o Bogu, o veri, o Cerkvi, vse za svojo zmago. Je pa tudi takšen kristjan, ki ga zelo skrbi, da bi se odprla kakšna tabu tema, ki bi omajala blaženi mir. Ta kristjan se dobro razume s tistim kristjanom, ki je raje pretirano prijazen, da se v skupnosti le ne bi skregali zaradi različnih pogledov.
Dvojna življenja?
Vsi ti kristjani so že kristjani v družbi. Sam sem marsikdaj od koga prejel očitek, češ: »V čem ste pa vi, kristjani, drugačni od nas, potem ko pridete iz cerkve?!« Morda je težava v tem, da imamo dvojna življenja in da šepa naš iskren dialog, naša pripravljenost za spreobračanje, naša občutljivost za človeka v sosednji cerkveni klopi. Medtem ko načrtujemo in tuhtamo o nastopu kristjanov v družbi, lahko gre mimo toliko priložnosti, da zaživimo »čudovit in nenavaden način življenja«, ki odgovarja na potrebe tukaj in zdaj. Kakšno sporočilo prinašamo družbi, če kristjani že med sabo ne znamo gojiti pristnega bratstva in sestrinstva, kaj šele do drugih, ki nas morda še manj marajo? Jezus pa je dejal: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.«
