Sveti Duh je najintimnejši prijatelj naše duše

Radijski misijon | 18.03.2018, 17:52 Rok Mihevc

"Sveti Duh nas priteguje v prijateljstvo z Bogom, a biti božji prijatelj ni naravno stanje, ampak nadnaravno", je v današnjem osrednjem misijonskem nagovoru prvega dne misijona povedal Alek Zwitter. Razmišljal je pod naslovom »Živeti s Svetim Duhom«. Z njim se je pogovarjal Matjaž Merljak.

»Sveti Duh daje milost, da Boga izkusimo kot svojega Očeta, kot tistega, ki mi želi resnično dobro, kot tistega, ki je vedno z mano, kot tistega, h kateremu se lahko vedno zatečem in ki me ne bo nikoli zapustil,« je povedal Alek Zwitter in ob tem povedal tudi, da z njim bolje razumemo Sveto Pismo. »Božja beseda je bila namreč napisana po navdihu Svetega Duha, zato jo je mogoče razumeti samo v tem istem duhu.«

Darovi v skladu z našo naravo

Dalje Sveti Duh podarja vsakemu kristjanu svoje darove ali karizme. »Darovi so navadno podarjeni v skladu z našo naravo, jo nadgrajujejo in ji dajejo višji cilj. Npr.: tistemu, ki se po naravi z lahkoto izraža, je pogosto podarjen dar oznanjevanja. Ali tistemu, ki je praktične narave, je pogosto dan dar služenja. Vedno pa so darovi usmerjeni v dobro drugih oz. v rast Kristusove Cerkve.«

Redna spoved, zavestna molitev, izpolnjevanje dolžnosti

Naš osrednji sogovornik današnjega dne je spregovoril tudi, kako Svetemu Duhu omogočimo, da močneje zaveje v našem življenju. »Najprej gotovo s tem, da se redno spovedujemo svojih grehov. Vsak izmed nas lahko izkusi, kako more v osvobojenem in olajšanem srcu Božji Duh močneje delovati. Zatem je potrebno seveda klicati Svetega Duha in se mu zavestno odpirati v molitvi. Svetemu Duhu se odpiramo tudi s tem, da izpolnjujemo svoje vsakdanje dolžnosti in ponižno sprejemamo nepredvidene življenjske okoliščine.«

Z zahvalo do še večjih milosti

Svetemu Duhu se odpiramo preko drže zahvaljevanja in slavljenja. »Ko se namreč zahvaljujemo Bogu za že prejete darove, se s tem odpiramo za nove in še večje milosti. Nasprotno pa se tedaj, ko se preveč ukvarjamo z razglabljanjem o lastnih težavah, ki jih zagotovo nikoli ne manjka, zapiramo pred Bogom in njegovimi darovi.« Po besedah Zwitterja nas Sveti Duh potiska k skrbi za odrešenje vsakega človeka. »Kako bi bili lahko ravnodušni do duhovnega stanja kogarkoli, pa čeprav se ta zdi še tako oddaljen od Cerkve?«

Vse misijonske audio vsebine so vam na voljo v podcastu

V hitrici vsakdana si je marsikdaj težko vzeti čas in se ob času naših misijonskih oddaj posvetiti razmišljanjem. Zato vam radijci ponujamo možnost, da vsem misijonskim vsebinam prisluhnete prek našega sistema podcastov. Tako boste misijon lahko neokrnejno spremljali in se ustavljali ob vsebinah, ki vas najbolj nagovarjajo. Vabljeni k spremljanju misijonskega podcasta, pripravili pa smo tudi nekaj navodil za vse tiste, ki se s tem načinom poslušanja prvič srečujete.

---

Nagovor dr. Aleka Zwittra si lahko preberete v celoti

 

ŽIVLJENJE V SVETEM DUHU (A. Zwitter)

Župljanka neke ne preveč cvetoče pariške župnije mi je dejala: »Naš župnik verjame v Boga Očeta, verjame v Boga Sina, za Svetega Duha pa nismo čisto prepričani...« In potem je povedala, kako je župnik sicer prizadeven in korekten, kako želi biti blizu ljudem, a se hkrati izčrpava. In kako v župniji manjka duhovnega poleta.

Svetega Serafima Sarovskega lahko po pravici imenujemo svetnika Svetega Duha. Ta slavni ruski starec se je rodil leta 1759 na severu Rusije v mestu Kursk v trgovski družini. Pri 19. letih je vstopil v samostan ter nato opravljal različna praktična dela. Kasneje je bil posvečen v diakona in duhovnika, ter šestnajst let na razne načine služil v samostanu. Vedno bolj pa ga je pritegovalo puščavniško življenje. Pri 35-ih letih je prejel dovoljenje ter se odselil v bližnji gozd, ki je postal njegova puščava. Po vrnitvi iz gozdne puščave zaradi poslabšanega zdravja je preživel nadaljnih šestnajst let v tišini v svoji samostanski meniški celici. Pri 66 pa je prelomil tišino ter začel sprejemati ljudi in ljudje so k starcu v zadnjih 8 letih življenja trumoma prihajali po nasvete in s prošnjo za molitev.

Dogodek, ki je ponesel njegovo sporočilo v svet, pa je bilo srečanje z mladim izobražencem Nikolajem Motovilovom. Mladenič je živel posvetno življenje ter zbolel za hudo boleznijo, najverjetneje za boleznijo, ki jo danes imenujemo multipla skleroza. Potem, ko je obiskal vse mogoče zdravnike, je končno pripotoval v Sarov, da bi prosil slavnega starca za molitev. Ob pogovoru s starcem je bil mladenič čudežno ozdravljen in je ponovno shodil. Zatem je starca v hvaležnosti pogosto obiskoval in leta 1831 je zapisal njun znamenit pogovor o smislu krščanskega življenja.

Motovilova je vznemirjalo vprašanje: kakšen je končni smisel krščanskega življenja? Starec Serafim mu je podal presenetljiv in jasen odgovor: »Cilj krščanskega življenja je v pridobitvi Svetega Duha.« Vstali Kristus namreč podarja svojega Duha Cerkvi, podarja ga do konca časov. »Tam, kjer je Sveti Duh, tam je Cerkev«, je dejal sveti Irenej Lyonski. In vendar je sveti Duh tista izmed treh Božjih oseb, ki nam je najmanj domača, ob kateri marsikateri zahodni katoličan takoj začuti določeno nelagodje. Vzhodne Cerkve pa nikoli niso nehale poglabljati skrivnosti življenja v Svetem Duhu.

Starec Serafim je torej Motovilovu razložil, da so vsa naša krščanska dejanja, molitev, post, bdenje, miloščina in vsako dobro delo, ki ga storimo v Kristusovem imenu, v službi pridobitve Svetega Duha. Da bi si Motovilov bolj oprijemljivo predstavljal to odprtost Svetemu Duhu, mu je Serafim, doma iz trgovske družine, podal slikovito in oprijemljivo podobo. Za večino običajnih ljudi je smisel življenja v pridobivanju denarja, v dobičku. Tudi pridobitev Svetega Duha predstavlja neke vrste kapital, toda večni kapital. In prav zato naš Gospod Jezus Kristus primerja naše zemeljske dejavnosti trgovanju. Vsa naša zemeljska dejanja, vse naše prizadevanje za kakršnokoli krepost naj bi nam torej pomagalo prihajati do večnih dobrin, do zakladov v nebesih in ta zaklad je pravzaprav zaklad Svetega Duha.

Nezadostno je torej prepričanje mnogih kristjanov, da so končni cilj krščanskega življenja dobra dela. Seveda, tudi po dobrih delih se odpiramo Svetemu Duhu in božji milosti. Toda obenem je mogoče, da se preko njih želimo dokazovati pred sabo in pred drugimi. In tako hranimo svoj napuh. Kdor pa razume, da je cilj krščanskega življenja odprtost Svetemu Duhu in se mu odpira, ta se z gotovostjo približuje Bogu. Kajti prejemanje Svetega Duha, ki v nas nujno veča ljubezen do Boga in do bližnjega, nas pripravlja na to, kar bomo dejansko živeli v večnosti.

In kakšni so torej darovi Svetega Duha? Kaj dela Sveti Duh? Običajno govorimo o sedmerih darovih Svetega Duha. Ti darovi nam sicer na nek način približajo delovanje Svetega Duha, vendar si je pomembno ustvariti širši pogled na delovanje Svetega Duha. Najprej, v izvirnem Izaijevem besedilu, od koder so vzeti sedmeri darovi, je darov le šest (Izaija 11), krščanska tradicija pa se je oprla na grški prevod, ki omenja še sedmega. Tako pridemo do številke sedem, ki pomeni polnost. Prva pomanjkljivost govorjenja o sedmerih darovih je v tem, da Sveti Duh ni omejen na teh sedem darov, ampak je njegovih darov (kot nakazuje ravno število sedem, ki je število polnosti) brez števila. Evangeliji npr. omenjajo kako se je Jezus razveselil v Svetem Duhu. Sveti Duh torej podarja veselje. (Lk 10; Mt 11) Tudi Pavel omenja v pismu Korinčanom najrazličnejše darove, dar spoznanja, dar ozdravljanja, dar razločevanja duhov, dar vere, dar govorjenja v jezikih in seveda najpomembnejši dar, dar ljubezni.

Poleg tega nas shema o sedmerih darovih lahko zapira v nekakšno individualistično pojmovanje delovanja Svetega Duha. Izaija namreč v omenjenem 11. poglavju govori o prihodu Mesija in o njegovih izrednih lastnostih, modrosti, krotkosti, razumnosti, moči, strahu Gospodovem … Opisuje torej izrednega posameznika, ki bo povedel Izrael na novo pot odrešenja. Krščanstvo pa je v svojem bistvu občestveno. Zato je Sveti Duh tisti, ki vzpostavlja občestvo: ni le nekakšna pomoč, ni nekakšen vitamin, ki pomaga meni osebno boljše preživeti dan, ampak je duh odprtosti, ki me povezuje z drugimi, ki gradi krščansko občestvo. Sveti Duh je bistveno Duh Cerkve.

Sveti Duh torej ni le dodana vrednost v krščanskem življenju, ampak predstavlja nekaj povsem bistvenega. Je njegov vitalni princip. Življenje v Svetem Duhu torej ni kakor dodatna (luksuzna) avtomobilska oprema, brez katere pa bi avtomobil lahko čisto dobro vozil. Gre za nekaj povsem bistvenega.

Kaj torej Sveti Duh počne v nas? Priteguje nas v prijateljstvo z Bogom. Biti Božji prijatelj namreč ni naravno stanje, ampak nadnaravno. Po krstu smo sicer vsi kristjani postali božji sinovi in božje hčere, toda še zdaleč ni nujno, da imamo vsi krščeni to izkušnjo. Drugače rečeno, Sveti Duh daje milost, da Boga izkusim kot svojega Očeta, kot tistega, ki mi želi resnično dobro, kot tistega, ki je vedno z mano, kot tistega, h kateremu se lahko vedno zatečem in ki me ne bo nikoli zapustil.

Sveti Duh daje tudi razumevanje Svetega pisma. Razsvetljuje mojo inteligenco, da zmorem prav razumeti Božjo besedo. Božja beseda je bila namreč napisana po navdihu Svetega Duha, zato jo je mogoče razumeti samo v tem istem duhu. Sveto pismo postane za tistega, ki se odpira Svetemu duhu, vedno bolj privlačno in neizčrpen vir duhovnih vzpodbud, po drugi strani pa se tistemu, ki se ne odpira Božjemu duhu, Sveto pismo zdi dolgočasno, zapleteno in se mu najraje izogne.

Dalje Sveti Duh podarja vsakemu kristjanu svoje darove ali karizme. Darovi so navadno podarjeni v skladu z našo naravo, jo nadgrajujejo in ji dajejo višji cilj. Npr.: tistemu, ki se po naravi z lahkoto izraža, je pogosto podarjen dar oznanjevanja. Ali tistemu, ki je praktične narave, je pogosto dan dar služenja. Vedno pa so darovi usmerjeni v dobro drugih oz. v rast Kristusove Cerkve. Drugače povedano, tista dejanja, ki ne izgrajujejo Cerkve, zagotovo niso od Svetega Duha.

Sveti Duh je tudi Duh edinosti. O življenju prvih kristjanov beremo v Apostolskih delih, da so bili stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, da so se družili med seboj, imeli vse skupno, da so se dan za dnem enodušno in vtrajno zbirali v templju ter skupno obhajali evharsitijo (prim. Apd 2, 42 – 47). Skratka, vse njihovo življenje je bilo zaznamovano z duhom edinosti. Tudi apostol Pavel opominja Efežane, naj si priazdevajo za edinost, ki je edinost v Svetem Duhu: »Prizadevajte si, da ohranite edinost Duha z vezjo miru: eno telo in en Duh, kakor ste tudi bili poklicani v enem upanju svojega poklica.« (Ef 4, 3-4)

Sveti Duh torej vzpostavlja edinost cerkvenega občestva, kar pa še zdaleč ne pomeni uniformiranosti. Nasprotno, Sveti Duh vzpostavlja edinost v različnosti in bolj ko se odpiramo Svetemu Duhu, bolj postajamo to, kar smo v svoji enkratnosti. To razlaga Pavel v pismu Korinčanom. »Različni so milostni darovi, Duh pa je isti … vse to pa uresničuje en in isti duh, ki deli vsakemu posebej, kakor hoče.« (1 Kor 12, 4.11)

Če nas torej tare needinost, če čutimo, da smo v naših župnijah, družinah ali v Cerkvi kot celoti razdeljeni, tedaj kličimo Svetega Duha, ki je Duh edinosti.

Končno je Sveti Duh tudi Duh oznanjevanja. Potiska nas k skrbi za odrešenje vsakega človeka. Kako bi bili lahko ravnodušni do duhovnega stanja kogarkoli, pa čeprav se ta zdi še tako oddaljen od Cerkve? To je tudi bistveni duh Drugega vatikanskega koncila, ki pa marsikje ni bil pravilno ali celovito razumljen. Mnogi razumejo ta zadnji koncil v zelo ozkem smislu, zlasti kot nekakšno »liturgično reformo«, pri kateri smo obrnili oltarje k ljudstvu in začeli duhovniki maševati v domačih jezikih. Toda pomen tega koncila je veliko širši, veliko globlji, saj gre pravzaprav za dogajanje Svetega Duha. Zato ga je moč razumeti samo v tem istem duhu, v Svetem Duhu.

Drugi vatikanski koncil je bil odgovor Duha na novo, razkristjanjeno, sekularizirano stanje sveta. V teh novih razmerah je želela Cerkev sporočiti, da se zanima za ta svet in za vsakega človeka in se mu želi približati s svojim sporočilom Božje ljubezni. Od tod tudi npr. poseben Odlok o laiškem apostolatu: »Vsem krščanskim vernikom je torej naložena častna obveznost, truditi se za to, da bi vsi ljudje po vsej zemlji spoznali in sprejeli odrešenjsko Božje oznanilo.« (LA 3) Prav za takšen oznanjevalno odprtost in pogum lahko še posebej prosimo slovenski kristjani.

In kako se lahko odpiramo Svetemu Duhu? Kako mu lahko omogočimo, da močneje zaveje v našem življenju? Naj navedem le nekaj najbolj osnovnih poti. Najprej gotovo s tem, da se redno spovedujemo svojih grehov. Vsak izmed nas lahko izkusi, kako more v osvobojenem in olajšanem srcu Božji Duh močneje delovati.

Zatem je potrebno seveda klicati Svetega Duha in se mu zavestno odpirati v molitvi. Papež Janez Pavel II. je večkrat razlagal, kako vsako jutro najprej zmoli molitev k Svetemu Duhu, ki se je je naučil od svojega očeta. In očitno je ta molitev kar dobro delovala!

Svetemu Duhu se seveda odpiramo tudi s tem, da izpolnjujemo svoje vsakdanje dolžnosti. To pomeni za družinskega očeta ali mater, da zvesto skrbi za svojo družino ter opravlja svoje delo; za duhovnika, da je na voljo v svojem apostolatu ter moli brevir, itd.

Božjemu Duhu se odpiramo tudi s tem, ko ponižno sprejemamo nepredvidene življenjske okoliščine. Neki frančiškan iz 16. st. je takole zapisal: »Ko se vam izoblikuje kakšna želja, jo je potrebno sprejeti tako, da nam ne bo nič žal, če se ne uresniči, ampak boste pri tem ohranili tako mirnega duha, kot če si ne bi ničesar želeli.« Kolikokrat nam vsakdanji dogodki prekrižajo načrte! Sprejemanje vsega nam pomaga, da smo vedno manj navezani na karkoli, tudi na naše ideje in vedno bolj ukoreninjeni v Bogu.

Za sprejemanje Svetega Duha je seveda bistvena tudi redna in daljša molitev. V njej se utrjuje naša sinovska vdanost Bogu, v njej iščemo mir in se učimo slišati vzgibe Svetega Duha.

Končno se Svetemu Duhu odpiramo preko drže zahvaljevanja in slavljenja. Ko se namreč zahvaljujemo Bogu za že prejete darove, se s tem odpiramo za nove in še večje milosti. Nasprotno pa se tedaj, ko se preveč ukvarjamo z razglabljanjem o lastnih težavah, ki jih zagotovo nikoli ne manjka, zapiramo pred Bogom in njegovimi darovi.

Sveti Duh je torej tisti najintimnejši prijatelj naše duše, ki lahko vsakega izmed nas ne glede na to, kje se nahajamo, bistveno prenovi in preobrazi.