Kam bo šlo tristo tisoč glasov?
Slovenija | 21.03.2018, 14:49 Tone Gorjup
Že pred Cerarjevim odstopom se je nakazovalo, da bo večina za slovenske razmere impresivne bere 300.000 glasov za njegovo druščino zamenjala lastnika. Jasno je tudi, da bodo prav ti glasovi predstavljali največjo posamično nagrado prihajajočih volitev. Zato je ključno vprašanje, kam bodo šli.
V imenu bloka
Od vsega začetka je bila glavna težava osrednje vladne stranke v iztekajočem se mandatu, da kljub svojemu zgodovinskemu izkupičku poleti 2014 praktično ni imela volivca, ki bi jo bil pripravljen voliti iz vsega srca in sredi noči. Šibkost njene dejanske baze se je najbolj pokazala ob predsedniških volitvah, ko kljub razmeroma profilirani kandidatki ni prilezla niti do dveh odstotkov podpore, na županskih volitvah v Ljubljani jeseni 2014 ali še kje. Skoraj vsi njeni glasovi so torej “sposojeni”. Čeprav je Miro Cerar s svojo domnevno “svežino” in obljubo etične revolucije v politiki pridno ribaril tudi na sredini in celo na desni sredini, kjer je precej osušil volilni bazen SLS, vsaj na slovenskem vzhodu pa tudi SDS, so največji kontingent njegovih podpornikov predstavljali privrženci sicer amorfnega, a monolitnega levosredinskega bloka, ki svoje zvestobe ne vežejo na posamično stranko, marveč še vedno nekako razmišljajo v kategorijah preminule SZDL in jim je mar predvsem za usodo bloka kot celote. Omenjena skupina tudi sicer predstavlja posamezno najštevilčnejšo skupino volivcev v Sloveniji. Manj vidna od jedrnega “navijaškega kluba” SDS je ravno zaradi svoje vsaj navidezne begavosti. Od poraza LDS 2004 ni volitev, ko večinoma ne bi zamenjala ožje politične domovine, čeprav širša ostaja vedno ista.
Po Jankovićevih ali Pahorjevih stopinjah?
Precej gotovo je, da bodo Cerarjevi zaradi svojih vladnih eskapad bistveno manj kot pred štirimi leti zanimivi za sredinski in celo desnosredinski del svojih tristo tisočih volivcev. Manj razvidno je, na koliko “blokovskih” glasov še lahko računajo. Ker skoraj nihče ni glasoval in ne bo glasoval za Cerarja zaradi Cerarja (trdim celo, da je takih “blokovskih” volivcev celo bistveno manj kot v Jankovićevem primeru), bi teoretično lahko izgubili praktično vse in ponovili zgodbo Pozitivne Slovenije ali celo Državljanske liste iz leta 2014. Vendar je obseg izgub vsaj do neke mere odvisen od Mira Cerarja samega. Bo bolj posnemal Zorana Jankovića, ki se je vdal in se zadovoljil s svojim fevdom, kjer je nedotakljiv, tako da je na koncu dezertiralo devet od desetih njegovih nekdanjih podpornikov, in nekdaj mogočna LDS in Zares, ki sta se požrtvovalno dala sežgati na oltarju Pozitivne Slovenije tri leta prej? Ali pa bo bolj podoben Borutu Pahorju, ki se je boril proti silam nasprotne usode in ob Jankovićevem tornadu nazadnje rešil tretjino nekdanje moči svojih socialnih demokratov?
Nekaj indicev iz zadnjih dni kaže, da je ob podpori dela medijskega main streama verjetnejši “pahorjevski” scenarij. Cerar seveda nima zagotovljenega tako bogatega fevda, kot je Jankovićeva Ljubljana. Po drugi strani je njegova samostojna politična teža bistveno manjša, kot je bila Pahorjeva kadar koli, saj se je pojavil kot instantni politik in je tak bolj ali manj ostal. Toda zdi se tudi, da se je na SMC vendarle vezalo več (predvsem) uradništva kot na Jankovićeve “pozitivce”. Torej bi bilo po analogiji z letom 2011 in takratnim dosežkom Pahorjevih moč sklepati, da lahko v logih SMC ostane nekako sto tisoč glasov.
Prvič troboj?
Na levici je položaj sploh nekoliko bolj zapleten kot kadar koli v zadnjih petindvajsetih letih. Za mesta v ospredju se namreč prvič prerivajo trije pretendenti. Pri tem bi bilo za dosedanjo opozicijo verjetno najugodneje, če bi vloga prvega kandidata za zmago ostala kar Cerarju. Potem bi na desni sredini prvič po letu 2004 dobili priložnost, da se kot opozicija soočijo s povsem vidnim nasprotnikom, tistim, ki je imel v zadnjih štirih letih škarje in platno v rokah. Ravno zabrisovanje kontinuitete oblasti je, kot sem tolikokrat zapisal, največja mojstrovina na oblast abonirane politične opcije v zadnjem desetletju. Že, če bi bili v vlogi glavnega igralca na levi socialni demokrati, bi bila naloga bistveno težja. Kajti s pospešenimi koraki se oblikuje slika, kot da so bili ti pravzaprav vseskozi v opoziciji.
Delno Cerarjevo vstajenje, ki pa bo težko šlo čez omenjenih sto tisoč, bi bilo dobrodošlo tudi, ker bi zajezilo polet še vedno zelo brezoblične Šarčeve liste in ker SMC ne more do bazena glasov, ki si ga lahko s svojo vulgarno domačijskostjo očitno vsaj teoretično prisvoji kamniški župan. Iz istega razloga bi bilo tudi zelo nevarno, če bi – podobno kot predvsem v drugem krogu predsedniških volitev – v opoziciji in zlasti v SDS vse puščice usmerili zgolj v SMC in Cerarja. S tem bi namreč prav lahko okrepili lažno alternativo in bi se razni modeli na volilni večer enako kot leta 2011 veselili spremembe, ki to ne bi bila. Glede na dogodke prejšnjega tedna je precej mogoče, da bodo precej tozadevnega “dela”, kar zadeva SMC, opravili kar dovčerajšnji koalicijski partnerji. Na desni sredini bi se morali osredotočiti na poudarjanje ravne črte med Pahorjem 2008 in Cerarjem 2018, pa tudi na to, kako nazaj dobiti čim več “sredinskih” Cerarjevih volivcev, ki so k profesorju etike v politiki leta 2014 pobegnili neposredno od njih. Vsak uspeh na tej točki bo kajpak le malo zalegel, če ne bo sočasno zajezeno odtekanje glasov h gorenjskemu junaku predsedniških volitev.
Vir: Časnik.si
