Ernest Petrič o Prešernu, arbitraži in priznanju Palestine

Slovenija | 11.02.2018, 22:32 Tone Gorjup

V minulem tednu smo imeli praznik, ki za druge narode ni običajen. Profesor dr. Ernest Petrič je v zadnji oddaji »Spoznanje več predsodek manj« o njem dejal: »Če želimo imeti praznik, ki ni vezan na dogodke kot je naša osamosvojitev, plebiscit in podobno, potem je izbira Prešerna in da je ta praznik »kulturni praznik«, edina prava. V oddaji smo se dotaknili še ene aktualne teme in sicer uresničevanja arbitražne razsodbe o meji med z našo južno sosedo. Ta vztraja, da razsodba zanjo ne velja. A Petrič meni, da bo položaj za Hrvaško postajal vedno bolj nevzdržen, saj je mednarodno pravo na naši strani. O akciji dela politike, ki želi na vsak način priznati Palestino, pa je dejal, da si moramo prizadevati za korake, ki bodo v skladu s skupno evropsko zunanjo politiko in v prid mirovnemu procesu.

Kot je dejal Ernest Petrič, je Prešeren morda najpomebnejši steber naše slovenske kulture, naše samobitnosti. »To je izjemen intelektualec poleg tega, da je bil tudi vrhunski pesnik. … Bil je po eni strani pesnik s čustvi, lirik, hkrati pa velik mislec. In takih smo imeli malo. Naj rečem še, da je bil zanesljivo tudi svetovljan po svojih stikih ki jih je imel s svetom. To se vidi tudi iz njegovega znanja.« V oddaji smo spregovorili tudi o Prešernovem poklicu, težavah, ki jih je imel z oblastmi in še marsičem. Ustavili smo se pri njegovi Zdravljici oziroma pri kitici, ki smo jo izbrali za našo himno in je tako na poseben način zaznamovala slovensko državnost. O slednji je Ernest Petrič dejal: »Prešeren v tej svoji kitici Zdravljice zavzame tudi neko jasno svetovnonazorsko politično stališče v zgodovinskem trenutku, ko Evropa koraka v smeri tako imenovane polmadi narodov.« Prešeren tukaj razmišlja ne le kot pesnik, ampak tudi kot pravnik. »In Prešeren se s tem svojim razmislekom izkaže kot zelo dalekosežen mislec o vprašanjih samoodločbe in ureditve odnosa med državami, bolje rečeno med narodi. Čuti se, da je bil tudi odličen pravnik.« Uradna dunajska politika ni bila naklonjena takemu razmišljanju, zato lažje razumemo, zakaj Prešerne pri oblasteh ni bil dobro zapisan in je imel takšne težave s službo.

Prešeren se v Zdravljici dotakne tudi odnosa s sosedi: »... ne vrag, le sosed bo mejak!« Kaj lahko povemo, če v tej luči pogledamo na mejo med Slovenijo in Hrvaško, kakor jo je začrtalo arbitražno sodišče in težave, v katerih sta se znašli sosedi? Ernest Petrič pravi, da je arbitražna razsodba kompromis, ki ni idealen, a se z njim da živeti. Na žalost se je Hrvaška iz težko razumljivih razlogov odločila, da je ne prizna. V samem začetku je imela nek tehten argument, je dejal in spomnil na »nerodnost« našega nacionalnega sodnika in naše agentke, ki sta ravnala tako, kot ne bi smela. Sestava sodišča se je po tistem spremenila. Poleg tega je sodišče - za to sta ga pooblastili stranki v postopku - takrat odločalo o tem, ali so pogoji za nadaljevanje njegovega dela. In odločilo je, da v skadu z dunajsko konvencijo o mednarodnem pogodbenem pravu, ki je temelj za tolmačenje mednarodnih pogodb ni pogojev za to, da Hrvaška lahko izstopi. Naša soseda je sicer storila prav to in pri tem vztraja do danes. Ernest Petič je ob tem dejal: »Težko jim je zdaj storiti korak nazaj in spremeniti to odločitev. Ampak ne morejo pa pričakovati, da bo Slovenija vrgla sodbo arbitražnega sodišča skozi okno in začela zgodbo iznova. Tudi zato ne, ker da smo šli v arbitražno sodbo, da smo šli k arbitražnemu sodišču in ga ustanovili, je bil izraz naše dobre volje. Mi smo takrat imeli ključ v rokah za vstopanje Hrvaške v Evropsko unijo, pa ga nismo uprabili. Pristali smo na to, naj o sporu odloča arbitraža, Hrvaški pa odprli vrata v EU. Ernest Petič je še ocenil: »Mislim, da nam ne preostane drugega, kot da pri arbitražni odločitvi vztrajamo. Hkrati pa, da ponujamo roko prijateljstva in sodelovanja Hrvaški. Da rečemo, vedno smo se pripravljeni pogovarjati, ampak ne na novo. Ampak o tem, kako na čimbolj eleganten, neboleč način izvršiti to arbitražno odločitev.« Petrič bi od Zagreba pričakoval sporočilo, da nekako sprejemajo arbitražno odločitev, a želijo da bi se dogovorili, kako jo uresničiti. Zdaj pa prihajajo obtožbe, da je Slovenija tista, ki krši mednarondo pravo. Ob tem je težko ohraniti dobro voljo in pripravljenost, da še naprej negujemo dobro sosedske odnose s to državo, še pravi Petrič. Prepričan je, da bo položaj za Hrvaško postajal vedno bolj nevzdržen; na naši strani je mednarodno pravo. Težko jim je in so že zdaj živčni. Tudi trenutni povračilni ukrepi Zagreba, ko gre za imenjavo kazni enim in drugim ribičem, dolgoročno ne zdržijo. Slovenska stran izdaja kazni tistim, ki zaplujejo v naše vode, kot jih je določilo orbitražno sodišče in za katerimi stoji EU.

Pri vprašanju priznanja Palestine Ernest Petrič mani, da gre za precej bolj zapleteno vprašanje, kot si je predstavljal minister Erjavec in del politike. Kot izkušen diplomat je dejal: »Verjetno bi bilo dobro, da bi Slovenija delovala v to smer, da bi skušala čimbolj vzbuditi interes svojih partnerjev, da najdemo skupno politiko in skupaj prisoevamo k temu, da bi se to vprašanje bolj ambiciozno reševalo, kot se rešuje zadnjih nekaj let.« Kot je dodal, si Palestinci zaslužijo svojo državo. A tudi Izrael si zasluži jasno, prizano pravico do obstoja. Mnogi na drugi strani so, ki zanikajo obstoj Izraela, tako kot so mnogi v Izraelu, ki zanikajo pravico Palestincev do lastne države in samodločbe. To ni enostaven položaj. Petrič osebno ni navdušen nad tem, da bi hiteli z našim enostranski priznanjem. Meni, da to Palestini v tem trenutku ne bi prineslo veliko. Po drugi strani pa je opozoril na staro načelo diplomacije: »Podpirali bomo vse, ki se trudijo za demokracijo, ampak do točke našega nacionalnega interesa.« Več o omenjenih vprašanjih in še nekaterih temah, ki smo jih odprli v zadnji oddaji Spoznanje več predsodek manj, pa v posnetku oddaje, ki je na voljo tukaj ali v audio arhivu.