AVDIO: Evropa - Kako naprej?

Slovenija | 17.02.2018, 08:10 Marjana Debevec

Z več strani se sliši, da Evropa izgublja svoj cilj. Govori se o politični, ekonomski, pa tudi kulturni krizi, saj stara celina pozablja na svoje krščanske korenine. V Evropi opažamo tudi številne napetosti med Vzhodom in Zahodom, saj imamo o različnih vprašanjih, kot je tudi migrantski izziv, različna politična stališča. O tem, ali je dialog in iskanje skupne rešitve sploh mogoč smo se pogovarjali s prof. komunikologije na katoliški univerzi v Budimpešti in Univerzitetnem inštitutu Sophia v Loppianu prof. Palom Tothom.

Zdi se, da Evropa danes ne najde jasnih odgovorov na vprašanje migrantske krize, upadanja rojstev, izgube vrednot, pojava ideologij, ki so proti človeku, kot na primer teorija spola, ali pa LGBT ideologija...

»Mislim, da je temelj vseh teh problemov pojav, ki sem imenuje individualizem. Moramo razumeti, da od renesanse naprej v Evropi poteka »odkrivanje« človeka. To je nekaj zelo pozitivnega, saj v osredje prihaja človek s svojo svobodo in svojo vestjo; tako človek ni več samo del neke vrste, ali pa neke mase ljudi, ampak pride na plano oseba in njena edinstvenost. Po drugi strani pa danes vidimo negativni razvoj tega. Poudarja se namreč samo še posameznik s svojimi pravicami, skupnost in skupno dobro pa sta v drugem planu«, je prepričan prof. Pal Toth.

Po njegovih besedah bi bilo treba danes na novo odkriti osebo, za katero je bistveno, da je v odnosu. »Krščanski pogled na osebo izhaja iz Svete Trojice, ki je družina, »mreža« odnosov. To danes manjka. In mislim, da bi moralo krščanstvo kot najbolj bistveno pripeljati do ponovnega odkritja pomena odnosov; torej tudi sodelovanja, iskanja in spoštovanja drugega, kar pomeni dialog. Šele potem se lahko soočimo z vsemi izzivi«, je prepričan prof. Toth, ki meni, da migrantske krize ali pa okoljskega vprašanja ne moremo rešiti, če ne bo spremembe miselnosti. Kot oblika sodelovanja bi lahko po njegovem postala dialog.

Izzivi so danes namreč tako veliki, da jih ne more rešiti en sam človek.

PREVOD POGOVORA S PROF. PALOM TOTHOM:

Z več strani se sliši, da Evropa izgublja svoj cilj. V Gibanju fokolarov se oblikuje mreža ljudi, ki želijo ustvarjati prostor za dialog v Evropi. Kako je prišlo do te ideje?

Mislim, da je evropska kultura v krizi; seveda je tudi v ekonomski in družbeni krizi, ampak predvsem v kulturni. Pogosto slišimo govoriti o izgubi krščanskih korenin in vrednot. V Evropi so tudi številne napetosti, recimo med Vzhodom in Zahodom, ki zadevajo ne le celino, ampak tudi našo družbo, države in tudi Cerkev.

Opažam, da imamo o migrantskem vprašanju različna politična stališča, ki pa se odražajo tudi v Cerkvi. V vsej tej situaciji smo se zavedli, da imamo kristjani nek vir, ki nas kot Jezusove učence vodi do edinosti. Poti do tega pa so platforme, okolja dialoga, kjer poskušamo drug drugemu globoko prisluhniti in najti skupne poti za naprej.

Na katere izzive bi po vašem mnenju Evropa morala nujno odgovoriti? Če mislimo na migrantsko krizo, ki ste jo omenili, upadanje rojstev, izguba vrednot, pojav ideologij, ki so proti človeku, kot na primer teorija spola, ali pa LGBT ideologija...

Mislim, da je temelj vseh teh problemov pojav, ki sem imenuje individualizem. Moramo razumeti, da od renesanse naprej v Evropi poteka »odkrivanje« človeka. To je nekaj zelo pozitivnega, saj v osredje prihaja človek s svojo svobodo in svojo vestjo; tako človek ni več samo del neke vrste, ali pa neke mase ljudi, ampak pride na plano, oseba in njena edinstvenost. Mislim, da je to pomembna pridobitev evropske kulture. Po drugi strani pa danes vidimo negativni razvoj tega. Poudarja se namreč samo še posameznik s svojimi pravicami, skupnost in skupno dobro pa sta v drugem planu.

Mislim, da bi bilo treba na novo odkriti osebo, za katero je bistveno, da je v odnosu. Krščanski pogled na osebo izhaja iz Svete Trojice, ki je družina, »mreža« odnosov. To danes manjka. In mislim, da bi moralo krščanstvo kot najbolj bistveno pripeljati do ponovnega odkritja pomena odnosov; torej tudi sodelovanja, iskanja in spoštovanja drugega, kar pomeni dialog. Šele potem se lahko soočimo z vsemi izzivi. Ne moremo rešiti na primer migrantske krize ali pa okoljskega vprašanja, če ne bo spremembe miselnosti. Kot oblika sodelovanja bi lahko postala dialog.

Izzivi so danes namreč tako veliki, da jih ne more rešiti en sam človek. Pomislimo na ekološki izziv. Samo države in interesne skupine ga lahko rešijo skupaj, ne moremo pa ga rešiti s tekmovalnostjo.

Prej ste govorili o delitvi med Vzhodom in Zahodom. Kaj lahko Zahod ponudi Vzhodu in obratno?

To je vse treba še odkriti. Za nami so namreč vsaj zadnjih pet stoletij različne poti. Od leta 1500 naprej smo namreč ubirali različne politične in zgodovinske poti. Moja država Madžarska je bila na primer 150 let pod turško okupacijo, ki je svoje sledi pustila vse do danes.

Potem pomislimo na Poljsko, ki je bila v določenih zgodovinskih obdobjih skoraj izbrisana iz zemljevida. Gre torej za zelo trpečo zgodovino.

Zahod pa se je po drugi strani pred kapitalizmom napajal iz kolonij, bogatel je tako, da je kradel drugim državam. Zgradil je ekonomijo, ki temelji na imeti. Iz njega je izšlo tudi nekaj pozitivnega: demokracija, kot sem že rekel. Vzhod po drugi strani nima toliko te izkušnje, ker smo živeli pod velikim pritiskom.

Skupni imenovalec teh sicer tako zelo različnih držav je zadnjih 50 let komunizma. Pomislimo na Rusijo z vsem pravoslavjem in zavezo med državo in Cerkvijo; drugačna slika je v srednji Evropi, kot so Češka, Slovaška, Madžarska. Slovenija ima po mojem mnenju več lastnosti Zahoda kot Vzhoda. Tako gre torej na temelju zgodovine za različen način razmišljanja med Vzhodom in Zahodom. V državah kot sta na primer Francija ali Velika Britanija je proces oblikovanja države zaključen. Zdaj mislijo, da je država -narod grožnja miru. Zato pravijo, da je treba narod preseči in ustvarjati širše politične strukture. Če nekdo iz moje države sliši kaj takega, takoj dvigne preplah, saj je bila narodna identiteta Madžarov vedno tlačena. In mi še nismo zaključili procesa narodnega oblikovanja, saj ne gre za politično strukturo, ampak kulturno. Mnogi Madžari namreč živijo izven države. Tem vprašanjem bi bilo treba posvetiti več pozornosti; mogoče tako, da bi oblikovali prostore dialoga in globoke izmenjave. Sicer ostanemo na ravni kritik: Zahod kritizira poljsko in madžarsko vlado - večkrat tudi upravičeno zaradi pomanjkanja demokratičnih procesov in prevelike avtoritarnosti - ne razumejo pa kulturnega izvora vsega tega. Lahko pa bi prispevali k procesu demokratizacije, če bi razumeli zakaj prihaja do določenih ravnanj.

Mislim, da smo lahko kristjani v tem avantgarda in sicer tako, da spodbujamo tovrsten dialog in globoko medsebojno razumevanje drug drugega.

Kakšna pa je pri tem vloga različnih krščanskih gibanj in skupnosti?

Mislim, da lahko gibanja naredijo veliko. Tako katoliška kot protestantska gibanja namreč vedno izhajajo iz neke evangeljske izkušnje. Lahko rečemo, da so uresničitev ene od evangeljskih besed. In to je ogromna moč. Res je tudi, da je prišel čas sodelovanja med temi gibanji. Že papež Janez Pavel II. je na Trg. sv. Petra povabil katoliška gibanja ter jim rekel: Vsak od vas ima svojo karizmo, ki je ne sme izgubiti, saj je vsaka svojevrsten prispevek izgradnji Cerkve, vendar pa morate sedaj biti skupaj Cerkev.

Le dve leti kasneje se je temu želela pridružiti tudi evangeličanska cerkev Nemčiji. Kot uresničene evangeljske besede smo različni, vemo pa, da je temelj vsake besede ljubezen, ki nas povezuje in zedinja. In ta edinost lahko da moč Evropi.

Govorili ste o dialogu, ki naj bi ga začeli, da bi Evropa začela neko novo pot. Ali je po vašem mnenju v današnji tako razdeljeni Evropi dialog po vašem mnenju sploh mogoč?

Mislim da. Poznam pobudo, katere del sem tudi sam, in se imenuje Skupaj za Evropo, ki skuša povezati katoliška, protestantska in pravoslavna gibanja. Vendar ne gre le za gibanja, ki so nastala okrog drugega vatikanskega koncila, ampak tudi starejše karizme, kot na primer karizma sv. Frančiška Asiškega. Tudi Luther je imel navdih, ki je bil sicer po tradiciji izven Katoliške Cerkve, vendar danes nihče ne zanika, da je imel Luther kakšen navdih Svetega Duha, čeprav je šlo zgodovinsko gledano v napačno smer.

In kaj dela pobuda Skupaj za Evropo? Ustvarja neko platformo, skupni prostor na temelju evangelija. Mi smo kristjani, torej Jezusovi učenci in moramo pred vsemi drugimi stvarmi uresničiti medsebojno ljubezen. Gre za to, da na drugega pogledamo kot na človeka in gradimo dialog o bistvenih izzivih na temelju vesti. Doživel sem celo, da je dialog možen ne le med kristjani, ampak tudi z marksisti – s tistimi, ki nimajo izkušnje komunizma in zatiranja, ampak verjamejo v vrednote enakosti in neizkoriščanja. In prav ti so navdušeni nad papežem Frančiškom, saj pravijo, da se lahko povsem strinjajo z nekaterimi njegovimi okrožnicami kot na primer Veselje evangelija ali pa okoljska okrožnica. To je torej že nek skupen prostor, platforma: delati za izkoreninjenje revščine in za zaščito okolja.

Seveda razlike ostajajo. Oni imajo na primer drugačno mnenje o spolnosti, ali pa vprašanju svetosti življenja. Vendar pa takšen način dialoga prispeva k temu, da se ne vidimo več kot sovražnike. Katoličan na primer Marksistu ne reče več, da je morilec, ker zagovarja splav, čeprav mu jasno pove, da se z njim ne strinja. Obstaja torej upanje, da bi pri tem delu za skupne stvari prišli do rešitev, ki bodo v skladu z zdravim razumom. V ozadju zdravega razuma je namreč vedno vest; Božji glas.

Danes se govori o tem, da je treba privzeti nov način razmišljanja, ki je bolj sodelovalen in ne tekmovalen. V krščanstvu imamo zaradi Jezusove zapovedi medsebojne ljubezni velik vir tega.

Torej je treba na novo prebuditi ta evangeljski duh?

Da, da. Moramo se vrniti k ideji, da se nam ni treba najprej boriti za krščanske vrednote, ampak se vrniti k načinu življenja prvih kristjanov, ki so pričevali z medsebojno ljubeznijo, podelitvijo dobrin; tako da so se med seboj podpirali. Pogani so jih zato prepoznali, čeprav niso nosili križa okrog vratu, ali pa neke posebne uniforme.

Mislim namreč, da je v temelju vseh izkrivljenosti, ki jih danes srečujemo, kot so istospolne poroke in tako dalje, iskanje sreče in ne le zahteva po nekih pravicah. In mi se ne moremo boriti proti tem izkrivljenim idejam, brez da bi ponudili ključ do sreče. To je naša krščanska odgovornost.

Kaj pa lahko za to naredimo katoliški mediji? Papež Frančišek nas večkrat vabi, naj širimo kulturo zaupanja, ne pa kulture strahu in sovraštva...

Če je res, da moramo razvijati nov, bolj sodelovalen način razmišljanja, to velja tudi za medije. Kar pomeni, da se ne smemo bati dati prostor tudi tistim, ki imajo dvome, ali pa mislijo drugače. Zelo je odvisno od našega načina komuniciranja. Na Madžarskem je pred dvema letoma nastal portal, ki se je začel odpirati dialogu. Za primer vzemimo umetno oploditev v epruveti. Jasno je, da za kristjana to ni sprejemljivo. Po neki javni izjavi predsednika škofovske konference o stališču Cerkve do tega vprašanja, pa je prišlo na dan, da so se tudi nekatere cenjene in znane katoliške žene zatekle k takšni oploditvi. Na omenjenem portalu se je odprl dialog, ki ne postavlja pod vprašaj nauka Cerkve, ampak poskuša razumeti odraslo osebo, ki ima svojo vest in je na moralni poti.

Če se vrneva k vprašanju Evrope. Prej ste rekli, da bi bilo treba spremeniti miselnost. Danes se zdi, da ni več evropskega duha, ampak prevladujejo vedno bolj posamezni interesi. Kaj storiti, da bi Evropa lahko postala vzor tudi za druge celine, kako delati za skupno dobro in ustvarjati skupnost?

Mislim, da je ključni problem v tem, da nimamo evropskega naroda, ampak samo posamezne narode. ZDA na primer imajo nek skupni narod. Po mojem mnenju torej evropska kriza ni v krizi institucij, ki ne delujejo ali pa so preveč zbirokratizirane. Vse to je seveda res, ampak je glavni problem predvsem v tem, da manjka skupni narod. Za to pa bi bilo treba preseči težnje po zapiranju in samopotrjevanju.

Mislim, da se bo evropski narod rodil iz evangelija. Kako to storiti? Z družbenimi omrežji lahko povežemo lokalne pobude na tem področju. Tu mislim na razna gibanja. Na primer Gibanje fokolarov, ki mu sam pripada, ima za cilj ustvariti to mrežo. Mislim, da je nova priložnost družbenih omrežij spodbujati resnična srečanja, kjer si ne bomo le izmenjali mnenj, ampak si zadali tudi skupne obveze. Vse to po mojem mnenju ustvarja novo ljudstvo.

Mnogi pa danes nimajo več zaupanja v politiko, v same politike. Lahko politiki sploh še naredijo kaj dobrega?

Mnogi mladi pred vstopom v politiko začnejo z geslom: Želimo drugačno politiko! Potem pa se vse spremeni: prilagodijo se mehanizmom. Moramo pa se zavedati, da te kulture boja in tekmovalnosti ni ustvaril Bog, ampak smo jo ustvarili mi. V moderni dobi se je z ekonomijo Adama Smitha in potem z oblikovanjem demokracije oblikovala tekmovalnost med strankami. Ne pravim, da je to nekaj slabega, saj lahko tekmovalnost prinese nekaj dobrega, vendar pa imamo danes sovražno tekmovalnost, ki je uničujoča.

Mislim, da je v naravi človeka to, da ima veliko sposobnost sodelovanja, vendar pa ta sposobnost ni bila dovolj razvita. Razvili smo sposobnost tekmovanja, obstajajo pa tudi sodelovalne sposobnosti, ki jih moramo še razviti in postaviti na institucionalno raven. Gre za veliko delo. To je agenda za socialno politiko, predvsem pa je to duhovno in krščansko prizadevanje. Vendar to ni samo versko dejstvo, ampak obče človeško. Gre namreč za izzive, ki jih ne moremo rešiti sami, ampak samo skupaj.

Hvala prof. Pal Toth za te odgovore in vse dobro pri vašem delu!

Hvala in lep pozdrav poslušalcem!