Tolentino: Umirati začnemo, ko se odrečemo žeji
Svet
Papež Frančišek in člani rimske kurije nadaljujejo postne duhovne vaje. Včeraj je duhovnik Jose Tolentino, ki je pripravil tokratne meditacije, spregovoril o žeji po ničemer in o Jezusovi žeji.
Tolentino je včeraj dopoldne opozoril, da se v naša življenja včasih prikrade malodušje. Pride namesto žeje. Kaže se v tem, da nimamo nobene volje. Kot je dodal, v resnici ni žeja tista, zaradi katere v življenju umiramo. Po njegovih besedah začnemo umirati, ko se odrečemo žeji ter se odpovemo temu, da bi si želeli in bi našli okus v srečanjih, pogovorih, izmenjavah, izhodu iz nas samih, načrtih, delu in molitvi. Tolentino je spomnil, da nas malodušje v svojih različnih stopnjah ne ohromi takoj. Včasih se kaže le v mlačnem načinu življenja. To pomeni, da se v osnovi nadaljuje, zdi se, da počnemo tisto, kar moramo, a v globini smo razdvojeni, čutimo, da stvari izvršujemo brez cilja in namena. Tolentino je prepričan, da v večjih ali manjših razsežnostih vsi živimo te trenutke zamračene želje. Temu toku lahko podleže celo Cerkev. Tolentino je ocenil, da je vse večji problem izgorelost. Ta lahko doleti mnoge tiste, ki jim je pomoč in skrb za ostale življenjski poklic. Med njimi so tudi duhovniki.
Včeraj popoldne je Tolentino razmišljanje med drugim nadaljeval ob odlomku iz Janezovega evangelija, ko Jezus na križu izreče besede: "Žejen sem." Zanimivo se mu zdi, da so jih cerkveni očetje pojasnjevali predvsem kot telesno žejo. Sam je prepričan, da je Jezusova žeja pečat izpolnitve njegovega življenjskega dela in istočasno goreča želja po podaritvi Svetega Duha, žive vode, ki je v resnici sposobna potešiti žejo človeškega srca. Kot je poudaril Tolentino, Jezusova žeja razsvetljuje in odgovori na žejo po Bogu, na pomanjkanje smisla in resnice, na željo, ki je v vsakem človeškem bitju, da bi bil rešen. Sveti Duh v nas aktivira sposobnost, da verujemo, upamo ter da smo zvesti Ljubezni sami, je še dodal Tolentino.
