Tolentino: Ni preprosto priznati, da smo žejni
Svet | 20.02.2018, 11:36
Papež Frančišek in člani rimske kurije so zbrani na duhovnih vajah v kraju Arricia južno od Rima. Tokrat je meditacije pripravil duhovnik Jose Tolentino iz katoliške univerze v Lizboni, ki je tudi svetovalec Papeškega sveta za kulturo. Osrednja tema je Hvalnica žeji. Zbrali smo poudarke prvih razmišljanj.
Tolentino je uvodno meditacijo, ki jo je poimenoval "Vajenci upanja", oprl na svetopisemski odlomek, v katerem je Jezus, ki je bil utrujen od poti, sedel k studencu in se tam zapletel v pogovor s Samarijanko, ki mu je dala piti. Kot je poudaril Tolentino, prav to besedilo predlaga, naj znova strmimo in se čudimo. Spomnil je tudi, da je Gospod prvi, ki pride naproti s svojo pobudo. "Naj bo še tako velika naša želja, veliko večja je Božja želja," je dodal. Opozoril je, da duhovne vaje niso obračun, z resnico, ki nam jo pove o našem življenju, nas Gospod osvobodi.
Dopoldanska meditacija včerajšnjega dne je nosila naslov "Znanost žeje". V njej je Tolentino svetemu očetu in njegovim sodelavcem med drugim svetoval, naj običajno zdravnikovo vprašanje pacientu o količini popite vode na dan prenesejo na duhovno področje. "Ni preprosto priznati, da smo žejni," je ugotavljal. Iz žeje izvira nasilje, žeja razkriva agresivnost, kar ni prijetno videti, a to nam po Tolentinovih besedah vsaj ponuja možnost, da postanemo bolj zavestni. "Bolečina naše žeje je bolečina skrajne ranljivosti, kadar na nas pritiskajo naše omejitve." Ob tem je poudaril, da naša žeja ni le žeja po vodi. Kot je dodal, kozarec vode, ki ga damo ali prejmemo, ni neka banalna stvar. Je dejanje, ki vstopa v dialog z globokimi razsežnostmi bivanja, saj gre naproti tisti žeji, ki je navzoča v vsakem človeku, to je žeja po odnosu, po sprejetosti in po ljubezni. "Položimo Boga v našo žejo," je povabil.
Včerajšnja popoldanska meditacija se je vrtela okoli stavka: "Sprevidel sem, da sem žejen." Da vstopiti v stik z lastno žejo, ni lahko dejanje, je spomnil Tolentino. A če tega ne storimo, bo po njegovem mnenju duhovno življenje izgubilo stik z našo resničnostjo. Prepričan je, da to priznanje potrebujemo, da bomo lahko zasidrali to duhovno pot v svoje konkretno, zgodovinsko in biografsko obzorje. Pomembno je, da se duhovno "napojimo", kajti šele potem se bomo lahko "oplodili" in "zabrsteli". Ko prisluhnemo lastni žeji, bomo, tako Tolentino, znali oblikovati željo po tem, kar nam primanjkuje.
