Tri kraljice bi prinesle primerna darila, očistile štalo in Mariji dale čas, da se spočije
Oddaje Rok Mihevc
Na praznik Sv. Treh kraljev smo v oddaji »Za življenje« gostili psihoterapevta Christiana Gostečnika. Tako kot so Modri iskali zvezdo, smo se tudi mi spraševali, kje je ta svetilnik, ki ga iščemo skozi zapleten svet odnosov.
Kot je uvodoma povedal Gostečnik, so bili odnosi včasih veliko bolj enostavni. »Današnji so težji, saj smo postali veliko bolj zahtevni. In prav je tako. Recimo, moj stari oče je vedno sam jedel v dnevni sobi, ostali so jedli v kuhinji. Hotel je imeti svoj mir, da je lahko premišljeval o vsem mogočem. Kasneje se je večkrat spraševal, zakaj je za vse sam. »Ker ste nas tako naučili«, so odvrnili otroci.«
Odnosi so postali konkretnejši
Danes si ne znamo več predstavljati, da bi oče, kot glava družine jedel sam, razen tam, kjer se ne morejo soočiti drug z drugim. Oče je postal tisti, ki družino drži skupaj. »Včasih so se ljudje svoj čas borili izključno za preživetje. Otroci so bili delovna sila in veliko so morali garati, da so imeli za obleči, jesti in to so bile osnovne življenjske stvari.« Gostečnik poudarja, da so tudi danes službe pomembne, ampak to je delo, doma pa imamo medsebojne družinske odnose. Danes smo drugje in nam je težje in lažje. »Vemo veliko več o odnosih, ki so postali konkretnejši. Nismo več odvisni samo drug od drugega za preživetje, postali smo odvisni drug od drugega za notranje zadovoljstvo, srečo, ljubezen, uresničitev, sodelovanje,..«
Ločitev veliko, a vedno manj
Ločitev ni manj samo zato, ker je tudi porok manj, eden izmed glavnih razlogov za to je gotovo tudi v tem, da se mladi veliko bolj resno pripravljajo na poroko. »Opaziti je, da so cerkveno poročeni bolj zvesti in imajo boljšo kvaliteto življenja. Tam kjer molijo in se zmorejo notranje umiriti, so močnejši in si tudi bolj zaupajo. Veliko bolj skušajo najti pot nazaj, da so družine bolj uresničene.«
In kot pravi Gostečnik, je manj število ločitev tudi zvezda, ki nas vodi naprej. »Reče se ji odločitev, kjer rabiš božjo pomoč. Na njega se lahko opreš, tudi takrat, ko se ti vse ruši. Ni samo folklora in kar v naravi počnemo, ker smo bili tako vzgojeni. Na Boga se lahko obrnemo v vsakdanjem življenju, ne samo ob nedeljah. Bog je med nami in to je bistveno. Je odpuščajoči Bog in Bog usmiljenja in kot pravi papež Frančišek, nas celo sam išče, da bi nam lahko odpustil. O tem premalo govorimo, tudi v cerkvenih krogih.«
Očetje s čustvi
Oče je tisti, ki mora hoditi za otrokom in to je njegova osebna sreča, ne nova moda, pravi Gostečnik. »Najbolj nesrečen je oče, ki svojih otrok ne pozna, najsrečnejši oče pa je tisti, ki išče svojega otroka in ga skuša zajeti v svoj objem in ga zanima, kaj se z njim dogaja, kaj so njegovi cilji...« Seveda je mama ob bok vsemu temu in svoj čas so bile one poudarjene. »Prav je tako, ker so bile vedno z nami, saj so bili očetje odstotni zaradi vojn in dela. Zdaj pa so prišli nazaj in smo v novi dobi, ki je revolucionarno drugačna in radikalno boljša. So možje, ki so notranje umirjeni in prinašajo drugačen svet. Zmogli bodo povedati o odnosih in čustvih, kar svoj čas ni bila nobena njihova domena. Danes je oče nekdo, ki mora biti doma in mora slišati svojega otroka.«
Treba se je odločiti in iti
Če bi namesto treh kraljev prišle tri kraljice, bi najprej prinesle primerna darila, kot drugo bi očistile »štalo« in kot tretje, Mariji bi dale čas, da se spočije, je malo za šalo, malo zares karikiral Gostečnik. »Sveti Trije kralji so bili globoko sočutni, prinesli so spoštovanje in globoko upoštevanje, da se je zgodilo nekaj posebnega. V sebi so našli »zaznavni duh«, da so prepoznali Boga, ki je sestopil v človeka in ta svet. Vse drugo je stvar folklore. Ja, zvezda vodnica jim je pokazala pot, a na to pot so se morali sami odpraviti. Tudi mi imamo danes GPS, a treba je storiti prvi korak, tako kot so ga storili kralji.«
