Daniela Hliš in njene Spominčice
Slovenija | 20.12.2017, 00:19 Tone Gorjup
Pesnica, prevajalka, socialna delavka in v zadnjem času prostovoljka, ki spremlja obolele za demenco, Danela Hliš je v oddaji „Od slike do besede“ z nami delila svoje spomine in Spominčice. Spregovorila je o vsem, kar ji je prineslo življenje in ob pogledu na svojo in našo prehojeno pot dejala: „Mislim, da smo ljudje pozabili na pomembnost ljubezni brez pogojev. Naučili smo se ljubiti mladost, lepoto, bogastvo, … pozabljali pa smo na tisto pravo notranjo lepoto, ki jo obdrži vsak človek ne glede na to ali ima demenco, shizofrenijo, raka ali karkoli …“
Slovensko združenje Spominčica, ki si prizadeva za pomoč pri demenci, je ob 20. obletnici delovanja organizirala mednarodno 9. konferenco o demenci – ASK 2017. Tako so se sredi okrobra v Termah Čatež zbrali priznani domači in tuji strokovnjaki s tega področja: raziskovalci, nevrologi, psihiatri, družinski zdravniki, socialni delavci, pa tudi tudi osebe z demenco in njihovi svojci. Govorili so o številnih novostih na tem področju, predvsem pa o zagotavljanju pomoči in podpore osebam z demenco in njihovim družinam. Med tristo udeleženci je bila tudi slovensko-avstralska pesnica, pisateljica in socilana delavka Daniela Hliš, ki se več kot dvajset let posveča starejšim, zlasti obolelim za demenco.
Daniela Hliš se je na kongresu predstavila kot avtorica knjige „Forget-me-nots – Spominčice“, ki je letošnjo jesen izšla pri založbi Cerdónis v Slovenj Gradcu. Slovenski prevod je zaupala prijateljici Katarini Mahnič. Spominčice niso le dvojezična zbirka poezije in proze o svetu, ki ga je Daniela Hliš začela spoznavati ob materi z demenco, ampak tudi priročnik za tiste, ki želijo razumeti tovrstne bolnike in jim pomagati. Avtorica je svoje Spominčice predstavila v Slovenj Gradcu, v Topolščici, v Velenju ... Povabili smo jo tudi na Radio Ognjišče, kjer ni spregovorila le o knjigi, ampak o svoji mladosti, nemiru, ki jo je gnal v svet, poklicih, umetniškem ustvarjanju in iskanju smisla življenja.
Daniela je bila rojena v Šoštanju, se po osnovni šoli odločila za agronomsko srednjo šolo in kot najstnica odšla v London. Pred tridesetim letom je prišla v Avstralijo, kjer je še danes. Zamenjala je več poklicev, ravno toliko domov in vsa leta pridno pisala. Najprej je pisala o stvareh, ki jih je spoznavala in jih je želela deliti s tistimi v Sloveniji, ki še niso imeli možnosti iti po svetu. S pisanjem je preganjala samoto, ki jo je doživljala kot tujka v tujem svetu. Želela si je tudi, da bi bili starši nanjo ponosni. Nastajale so pesmi, črtice, potopisi … Zadnja med njenimi zbirkami Spominčice - Forget-me-nots je še sveža. Uredil jo je Blaž Praprotnik, lektorirala in prevedla pa Katarina Mahnič.
V devetdesetih letih sta prišla v Avstralijo Danijelina starša. Mama je kmalu zbolela in ko so zdravniki potrdili, da ima demenco, se je Daniela začela učiti o njej. Bolj ko je razumela to bolezen, bolj je vzljubila mamo, jo spoštovala in ji omogočala, da živi novo življenje ... Pri njej je bilo zanimivo to, da je pozabila težko preteklost, nesreče, ki jih je doživela, vojne grozote … Vse to je pozabila in je zacvetela kot rožica. Sama sebi se je zdela mlade, lepa. Rada se je smejala, rada je bila lepo oblečena. „Potepali sva se po trgovinah, šli sva na potovanje z letalom, na dopust na nek otok … Ona se je počutila mlado deklico, jaz sem bila njena mama. Večkrat me je kregala, da se preveč zanemarjam, da sem stara, grda. Videla me je na tak način, sebe pa kot mlado punčko,“ je povedala Daniela. Ob njej je spoznala, da lahko življenje človeka z demenco lahko postane čudovito, če ima ob sebi ljudi, ki ga imajo radi, ki ga spodbujajo. Prisluhnite oddaji!
