Dom je tam, kjer sem lahko resničen in kjer sem sprejet
Slovenija Nataša Ličen
Kdor čuti sprejetost in kdor živi v okolju, kjer se lahko razvija v svojih potencialih in hotenjih, živi v domačnem okolju, ima dom. Mnogo ljudi je danes lačnih, ne samo kruha, zelo lačnih ljubezni. V Mladoskopu smo se o domu, o sprejemanju in sprejetosti ob Tednu Karitas, katerega geslo je letos "Kje sem doma?", pogovarjali s salezijancem Petrom Pučnikom in skupino maturantov.
Veselimo se drug drugega
Peter Pučnik, salezijanec, ki je po dolgih letih dela z mladimi v želimeljski gimnaziji zdaj direktor Zavoda Marianum v Veržeju: »Prva misel, ki me prešine ob besedi dom, je veselje, pa ne narejeno, ampak pristno, ko veš, da te je nekdo vesel, ko te nekdo sprejema, ko se čutiš sprejetega, ko se nekdo zanima zate, te želi razveseliti, presenetiti. In, ko imamo to spontano držo, potem tudi sam narediš, da se imamo lepo, pa naj bo to v družini, kolektivu, v redovni skupnosti, kjer koli pač. Domačnosti je med nami žal premalo, velikokrat si ne znamo ali ne zmoremo pokazati, da se veselimo drug drugega, ne zmoremo ali ne znamo dati prostor drug drugemu, da smo lahko to, kar smo. To je bistveno za dom in domačnost. Ne, da si lahko vse privoščimo, da smo pokroviteljski, morda celo žaljivi, ampak da si upamo reči tudi kakšno šalo, povemo, kaj nas moti, kako lahko pristopimo k stvarem za boljši skupni jezik in lepše razumevanje. Dom je varen prostor, kjer sem sprejet in ljubljen. To je zame dom.«
Cerkev - dom ali sodišče
Peter Pučnik: »V gimnaziji sem pri predmetu Vera in kultura večkrat vprašal dijake, kaj pogrešajo v Cerkvi, v naših župnijah?, oziroma, kaj lahko naredimo kristjani, da vam bo lažje priti v to skupnost? Zanimivo, na prvem mestu je bila beseda sprejetost, občutek sprejetosti, da so nas veseli in nas opazijo. Kdor v Cerkvi čuti domačnost in sprejetost, ta prihaja. V mnogih župnijah so ljudje dobrodošli in lepo sobivajo, je pa žal Cerkev velikokrat tudi kraj, ki bi mu lahko rekli sodišče, kjer kristjani znamo tako dobro soditi, kaj je naše in kaj ni naše. To je rana, ki jo nosi Cerkev in naše cerkvene skupnosti. Cerkev je dom, je kraj molitve in srečevanja. Papež Frančišek je presenetil z izjavo, ko je dejal, da bi morala biti Cerkev kot vojna bolnišnica, ki najprej poskrbi za najbolj ranjene.«
Mica Oberstar: »Prava družina je tista, ki nas sprejema takšnega kot smo. Družina nas s svojimi vrednotami oblikuje, a nas ne skuša definirati v nekaj kar nismo. Dopuščati mora našo istovetnost in svojskost.«
Erika Primc: »Prava družina je tista, ki nas prenaša tudi ob slabih dnevih. Razume, da imamo težave in ne vzame tega za slabo lastnost, ampak kot del življenja.«
Martin De Luisa: »Družina je zame najožje okolje, v katerem odraščam in živim, so ljudje, ki me najbolje poznajo, ob preizkušnjah mi stojijo ob strani in mi pomagajo.«
