Papež v Bangladešu pozval k reševanju begunske krize manjšine Rohinga
Svet Petra Stopar
Papež Frančišek je začel obisk v muslimanskem Bangladešu, kjer katoličani predstavljajo le 0,2 odstotka prebivalstva. Najprej je obiskal narodni spomenik mučencem in se v spominskem muzeju poklonil očetu bangladeškega naroda, šejku Mujiburu Rahmanu, prvemu predsedniku Bangladeša, ki so ga leta 1975 umorili. Nato se je srečal s predsednikom države Abdulom Harmidom ter ostalimi predstavniki oblasti, diplomacije in civilne družbe.
Uvodoma je sveti oče izrazil naklonjenost vseh papežev, še posebej njegovih predhodnikov Pavla VI. in Janeza Pavla II. do mlade države, ki jo je Vatikan vedno podpiral v prizadevanjih za razvoj in solidarnost. Nato je spomnil na lik pokojnega šejka Rahmana, ki je sanjal o sodobni, pluralni in vključujoči družbi, v kateri bi lahko vsak človek in vsaka skupnost živela svobodno, mirno in varno, ob spoštovanju dostojanstva in pravic vseh. Delitve lahko po papeževem prepričanju premostita le iskren dialog in spoštovanje različnosti.
Pohvalil je radodarnost in solidarnost Bangladeša, ki sta se v zadnjih mesecih še posebej izkazali v obliki človekoljubnega odziva na množičen prihod beguncev iz Mjanmara, pri čemer pa besede Rohinga, kakor se imenuje ta etnična skupina beguncev, ni uporabil. Papež je v nadaljevanju le opozoril na resnost položaja, veliko žrtev Bangladeša pri pomoči beguncem in izjemno trpljenje predvsem žensk in otrok v begunskih taboriščih: »Nujno je, da mednarodna skupnost odločno ukrepa za končanje te globoke krize, ne le preko reševanja političnih problemov, ki so vodili v množično razselitev ljudi, temveč tudi z nudenjem takojšnje materialne pomoči Bangladešu, da bo ta učinkovito odgovoril na nujne človeške potrebe.«
Drugi del nagovora je papež posvetil skorajšnjemu medverskemu srečanju v Ramni, ko bo z drugimi verskimi voditelji molil za mir in nadaljnji medverski dialog v Bangladešu. Ponovil je besede, da je moč vere v združevanju ter da sovraštvo in nasilje v Božjem imenu nista upravičena.
Omenil je pomembno vlogo sicer majhne katoliške skupnosti pri razvoju države, še posebej na področju šolstva in zdravstva. Verjame, da bodo katoličani tam še naprej lahko svobodno nadaljevali prizadevanja za skupno dobro. Ob sklepu nagovora je vsem zbranim, pa tudi vsemu bangladeškemu narodu podelil Božji blagoslov.
