Odnos do arhitekture kaže kulturni nivo naroda

Slovenija | 28.10.2017, 18:00 Nataša Ličen

O arhitekturi se v Sloveniji /na pravi način/ ne razpravlja. Letos imamo Plečnikovo leto, a to ne opravičuje zapostavljene drže slovenskega naroda do bivalne kulture. Arhitekt Jurij Kobe je v sobotnem popoldanskem pogovoru opozoril na nasprotujoča odnosa do arhitekture v naši javnosti.

Kitenje z imeni brez pravega zavedanja o njihovi dragocenosti ustvarjenega na eni in na drugi strani popolno malodušje do spoštovanja osnovnih prvin pri oblikovanju prostora. Jurij Kobe je arhitekt, ki deluje tudi na področjih urbanizma, oblikovanja, scenografije, kostumografije in tudi slikarstva. Je univerzitetni profesor, ki redno predava tudi v tujini, dobitnik več nagrad, med drugimi Plečnikove medalje, več Plečnikovih nagrad za posamezne projekte, prejemnik Platinastega svinčnika, tudi evropske nagrade za odprt javni prostor, če omenimo le nekatere. Jurij Kobe je dedič Edvarda Ravnikarja, pri katerem je diplomiral in se naučil arhitekturne iskrenosti.

Jurij Kobe: »Moj oče je bil arhitekt, na nek način sem imel torej to vgrajeno že v genih. Žal očeta kot arhitekta nisem toliko doživljal, saj -precej starejši kot je bil- ko sem začel jaz gledati okrog sebe, je bil že pod vplivom svoje kapi in sem ga bolj vozil naokrog slikat, kot se pogovarjati o arhitekturi. Pa vendar sem nekaj tega dobil, saj smo se na izletih redno ustavljali ob pomembnejših arhitekturah, prostorih, cerkvah, gradovih in mestih, kjer je ob nevezani besedi malo tekla tudi beseda o prostoru. Stvari ni komentiral, bolj je govoril s tem, kje smo se ustavili, od kod smo kaj gledali, kje smo vstopili in tako naprej. In, to se mi zdi edini mogoči način, drugače že malo »literaliziramo«. Tako kot on, sem tudi jaz nihal med slikarstvom, arhitekturo in matematiko, pa sem se potem odločil za sredino, ker arhitektura združuje vse to. Nekaj predstave, nekaj tistega - napraviti vidno, človek mora imeti, če se želi ukvarjati s tem.«

»Arhitekti nismo izumitelji form, ampak skušamo forme, ki so že tam, najti in iz tistega kar nam je dano narediti prostor, ki naj bi služil namenu, za katerega smo bili poklicani. Arhitektura je v polju kulture bistveno zapostavljena. Mi smo še vedno narod besede, morda to izhaja iz tega, ker smo bili revni in so se slovenski investitorji pojavili šele v devetnajstem stoletju, in ta odnos do arhitekture se nam seveda vleče še naprej, do arhitekture, ki je po mojem bistven del kulture. Arhitektura bivanja že sama po sebi pove, da je to neka kultura. Vsaka arhitektura seveda ni umetnost, je pa vsaka arhitektura kultura, ki kaže kulturni nivo naroda, ki tisto arhitekturo uporablja ali pa kako jo uporablja. Dano nam je bilo živeti ali pa se roditi v arhitekturno izredno bogatem prostoru, od Rima naprej, preko baroka in tako naprej, to so takšne dragocenosti, ki jih danes marsikateri kot rečemo kulturni človek prezre, in se do tega vedemo bistveno drugače kot do pisane besede. Zdaj bom morda oster, ampak imamo pesnike, ki so izdali šestdeset zbirk ali več in je to še vedno umetnost, nimamo arhitektov, ki bi naredili toliko hiš, mislim, da ta paralela nekaj pove.«

»Tipična razprava v arhitekturi pri nas je škandalozna razprava na eni strani, kje streha pušča vodo, kaj se je porušilo in kaj ni bilo zgrajeno do roka, na drugi strani pa imamo časopisno rubriko, kjer se govori o arhitekturi, ki tako rekoč že sega iz svojega okvira in »frapira«, udari, je pravzaprav egocentrični trip. Ta dva pola prevladujeta, namesto da bi se, kot čez mejo v Avstriji in Italiji, preprosto pogovarjali o arhitekturi. Kaj je kultura prostora? Mi smo srečni, da imamo prekrasne špice v arhitekturi, imamo pa tudi devastirano (opustošeno) pokrajino. Slovenska pokrajina je tako rekoč uničena, samo še Trnovski in Kočevski gozd sta nam ostala. Vse drugo pa je rezultat naše kulture bivanja in poglejte, današnja politika si prizadeva legalizirati črne gradnje, kaj vse bo to potegnilo za seboj? Še več tega. To je torej kulturni nivo naše dnevne politike, ki nam vlada.«

»Človek ima vendarle nek svoj credo, ki govori o njem. To se tako lepo kaže. Iz ene hiše, čeprav jo vidiš prvič, bereš arhitekta, njegov odnos do prostora. Saj kot pisatelji večkrat radi rečejo, pišem vedno isto knjigo ali pa slikarji, rišem isto podobo, pa seveda vsakič pride nekaj novega. V arhitekturi je prostor osnova, drugo pa je, kaj naj bi hiša govorila; saj vsaka hiša mora tudi navzven pripovedovati o svoji vsebini. Zato mi ni blizu skrivanje arhitekture za pretirano sonaravno oblikovanje in tako naprej. Ne vem, če sem se odločil, da bom nekaj naredil v prostoru, je prav, da to tudi priznam. Nimam Božje roke, da bom oblikoval tako, kot je oblikovana narava.«

»Vsaka arhitektura je klasična, če želiš to s formami na vsak način zakriti, je to stvar avtorja. Tudi moderne arhitekture so zelo klasične. Če je dobra, vsekakor stoji na klasičnih temeljih, ker je to vgrajeno že v arhitekturo, v gravitacijo, v način človekovega dojemanja prostora. Če se dobro počutimo, ko ob cesti ležijo pločevinke in gremo mimo, če se dobro počutimo ob zamazanih fasadah, kar nekateri želijo umestiti pod urbano kulturo, in tako naprej, ne vem, je to kultura? O tem se pri nas tako imenovani kulturni človek ne pogovarja. Treba se je vprašati, je mesto od vseh, ali je mesto le od tistih, ki rišejo po fasadah?«

»Zelo sem srečen, da se zdaj toliko dela na zunanjih prostorih, na ureditvi parkov in ulic, tega je bilo včasih res manj. Vidimo, kako mesto bistveno drugače zaživi v bolj odprtem prostoru. Po drugi strani pa nisem tako optimističen, današnji čas liberalizma, ki ni nuja, je postal ideologija. In, ne vem, kako se bomo iz tega lahko izkopali. Včasih smo v šoli sošolcem pred tablo prišepetavali, zdaj pa se skrivajo pred seboj in se že v osnovni šoli »komolčajo« zaradi uspeha. To me strašno potre. Ne vem, kaj moramo narediti? O tem se zdaj govori vse bolj naglas. Vsekakor je neka socialna čut izginila iz naših odnosov.«