Občutek, da nič ne pomenimo, je ena od najbolj destruktivnih sil v ljudeh

Slovenija | 14.10.2017, 11:50 Nataša Ličen

Zelo je pomembno, kaj spuščamo med ljudi. Težko bomo konstruktivni, če v sebi nismo pomirjeni in zadovoljni. Vsi delujemo v želji dobiti več. Ljudje, ki se silijo biti dobri, ne razumejo, kaj je resnično dobro. Odnose rušijo v sebi žalostni, obupani in nesrečni. Kaj lahko naredimo za celjenje starih ran, boljše odnose, za več resničnosti med nami? O tem smo se pogovarjali v drugem oktobrskem sobotnem dopoldnevu, ko smo v oddajo »Za življenje, za danes in jutri« povabiliAlenko Rebula, psihologinjo, pesnico in pisateljico.

Teža preteklosti

Alenka Rebula: »S težo preteklosti se lahko soočamo na pravi način le, če nismo poškodovani v sedanjosti. Ni mogoče, da bi v družini reševali spore stare dvajset, trideset let, če oseba, ki to želi narediti, v tem trenutku v svojih odnosih ni pomirjena, sposobna sprave, toplih odnosov, odpuščanja; če torej oseba ni dozorela, da gre nazaj opremljena za te stvari. Dlje in globlje nazaj, kot so, bolj moramo biti opremljeni, da smo lahko kos. Manjka nam torej opremljenosti, da bi šli v stvari, ki so težke. Ker dostikrat nismo opremljeni niti za to, kar se dogaja v naši lastni hiši.«

Iskreni odnosi

»Osebnostno zrel človek je podoben drevesu. Po deblu vidimo, kaj vse je prestalo v rasti, v vsakem letnem času zmore kljubovati razmeram, kljub temu je sposoben dajati in črpati. Opremljenost pomeni zavedanje daljšega procesa, v katerem sistematično dozorevamo na vseh področjih svojega bitja. Ni mogoče, da se nekdo samo duhovno razvije, v svojem telesu pa določenih stvari ni preobrazil. Dorasti moramo v najožjih odnosih, da lahko delujemo navzven, javno, ljubeče in spodbudno. Življenje je lepo, če imamo načrt zanj, če imamo pred seboj ustvarjalne vizije. Iščimo majhne korake, ki bi jih še radi naredili, to bo vneslo svežino v naše življenje.«

Raziščimo vire svojega nezadovoljstva

»Svojega življenja si nismo ne zaslužili in ne prislužili, človek je dragocen. Ko se tega zavedamo in se ozremo vase, ugotovimo, da v stiku z Veličino, ki je v nas, lahko iz sebe potegnemo najdragocenejše. To nam pomaga, kljub vsemu, kar se v nas nalaga, zavestno doživeti, da smo ljubljeni. Vsak človek, če bi šel nazaj, bi ugotovil, koliko stvari je že dosegel in premagal v svojem življenju, in kako je to, da je še živ, velika zmaga. Treba se je soočati s svojimi bolečinami. Poiskati je treba tisto, kar nas muči. Pomembno je priti do virov svojega nezadovoljstva. V trenutku, ko se posvetimo katerikoli svoji težavi, se v nas prebudi življenje.«

Vsak želi biti slišan

»Večina ljudi tlači občutke pomanjkanja in se »vsajajo« na druge. Na druge se spravimo z bremenom svojega nezadovoljstva, ki ga je v ljudeh res veliko, in iščemo grešne kozle. V resnici nas v stiske spravlja tisto, kar se dogaja v nas samih na zelo intimni ravni. Tu se odigrava velika igra življenja. Naše potrebe so zelo globoke. Želimo biti podprti, vrednoteni.«

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora z Alenko Rebula, ki smo jo gostili v sobotni oddaji Za življenje, za danes in jutri.