Tako mlad, pa že toliko zna!
Slovenija | 05.10.2017, 18:00 Nataša Ličen
Naslov je pohvala, ki jo je izrekel dijak Srednje gradbene, geodetske in okoljevarstvene šole Ljubljana, na letošnjih Dnevih evropske kulturne dediščine in v sklopu Tedna kulturne dediščine, aktualnemu evropskemu kamnoseškemu podprvaku iz Slovenije. V sklopu vseevropskega projekta so že tretje leto zapored na omenjeni šoli pripravili zaključno prireditev na temo Voda - od mita do arhitekture.
Z naslovom Gradimo mostove so pred tednom dni pripravili dogodek na ljubljanskih mostovih v središču mesta. Na prizoriščih Špica, Trnovski pristan, Hradeckega most, Šuštarski most, Ribja brv in Tromostovje so predstavljali tehnično dediščino mostov in njihove snovalce, okoljevarstvene probleme, opravili geodetske meritve in se dotaknili zgodovine, arheologije, tudi literature, spoznavanju in ohranjanju kulturne dediščine voda, na omenjene teme pripravili več delavnic in fotografsko razstavo na Krakovskem nasipu. Vključenih je bilo več kot dvajset učiteljev in sto dijakov.
Ravnatelj Gvido Jager: »Pri projektu sodelujemo že tretje leto zapored, ker čutimo, da smo z našimi šolskimi vsebinami lahko tvorno vpeti vanj. Voda, ki je letošnja tema, stoodstotno pokriva naše izobraževalne programe, zato smo se namestili na devetih prizoriščih vzdolž Ljubljanice, kjer smo pokazali nekaj tistega, kar se dogaja v šolskih učilnicah."
"Konkretno gradbeništvo, urbanizem, izvedeli smo, zakaj je Ljubljana nastala ob reki, na Tromostovju smo prikazali in poudarili Plečnikov prispevek, ki je seveda zelo velik, imeli strokovno geodetsko točko na Ribji brvi, na Špici smo prikazali mostiščarsko zgodovino, na Šuštarskem mostu smo izdelovali mostove in merili njihovo nosilnost, med materiali so bili recimo tudi špageti, skratka na devetih točkah smo prikazali vse tisto, kar učimo na šoli. V projektu sodeluje približno sto učencev, zelo radi se udeležujejo tovrstnih dogodkov, saj dijake tehničnih šol zanimajo konkretne stvari in težje zdržijo po vse dni samo v učilnicah. Tudi mimoidoči se z zanimanjem ustavljajo, posebej tujci, ki vrvijo okrog nas, se zadržijo na naših točkah in s pozornostjo prisluhnejo našim dijakom.«
S Klemenom smo govorili na Tromostovju: »Plečnik je bil eden od izjemnih arhitektov. Pri njem mi je všeč, ker je uporabljal vse materiale, tudi tiste, ki bi jih mnogi drugi zavrgli. Plečnik pa jih je znal sestaviti in vključevati. Všeč so mi tudi njegovi detajli, luči recimo tu na mostu. Navdušen sem, da imamo Slovenci takšnega mojstra. Učim se poklica keramičar, zato me seveda materiali zelo zanimajo, posebej kamen, pa tudi les.«
Dr. Andrej Berdajs: »Namen projekta je, da dijaki delajo tisto, kar bodo počeli tudi v svojem poklicnem življenju, geodeti so tako merili uklon brvi in ugotovili smo, da če se na brvi zbere skupina turistov iz Kitajske, se posede za šestnajst milimetrov, kar je normalno, saj je bilo takšno nihanje predvideno. Projekt je odličen, dijaki se dobro znajdejo tudi pri pogovorih z mimoidočimi. Skozi tovrstni projekt dijaki zelo dobro gradijo svoj odnos do že zgrajenega in to komponento bodo potem znali vključevati tudi v svoje poklicno delo.«
Maruša, pogovarjali smo se na Ribji brvi: »Na SGGOŠ sem se vpisala, ker je bila to edina šola, ki se mi je zdela drugačna. Smo veliko na terenu, delo je razgibano, vedno kaj novega. Tudi projekt ob Dnevih evropske kulturne dediščine mi je zelo všeč, veliko smo se pogovarjali s turisti, zanimiva je bila tudi gospa, ki je pred več desetletji obiskovala našo šolo, lahko sva primerjali in si izmenjali mnenja.«
Prof. Maja Capuder: »Naloga celotne ekipe je bila graditi mostove. Mostovi povezujejo dva bregova, pa tudi ljudi. Želimo pustiti sled, obiskovalce smo tako spodbujali, da so na naši točki, na Čevljarskem mostu, zapisali plemenito misel o vodi, s tem so za seboj pustili trajno sled. Pokrivam kamnoseški program na šoli. Ko je Plečnik gradil mostove, mesto Ljubljana ni imelo dovolj denarja za gradnjo iz kamna, gradili so zato iz betona, ker pa mi gradimo iz kamna, smo se odločili, da bomo to upodobili na papirju in smo obiskovalcem pokazali kompozicijo, elemente, želeli smo jih spodbuditi k opazovanju. Šuštarski most je kombinacija mostu in mestnega prostora. S svojo širino je mali trg nad vodo. Ko se ljudje sprehajajo, se ob aktivnostih na njem ustavljajo. Most je pretočen, ima veliko dinamike, ima posebno osvetlitev. Želimo, da bi mojstra Plečnika začutili tudi skozi ta vidik.«
Peter, s katerim smo se srečali na Šuštarskem mostu: »Super je. Vzdušje lepo, tu predajamo naprej svoje znanje, gradimo, delamo iz kolaža lepljenko mostu. Simbolika povezovanja je pomembna, saj nas danes močno razdvaja sodobna mobilna tehnologija. Ko se družim s prijatelji nikoli ne buljim v telefon. Ko gremo ven, v družbo, gremo zaradi dogajanja, ne pa, da ves čas gledamo v telefon in spremljamo objave. Mnogi ne vedo, kaj se dogaja okrog njih. Žalostno.«
Prof. Majda Pregel: »Dijaki, osnovnošolci in mimoidoči so na točki Hradeckega mostu izdelovali modele mostov iz papirja, špagetov in lesa. Ta oblika pouka se odvija tudi v razredu, ko skupaj z dijaki spoznavamo obnašanje konstrukcij pod različnimi obremenitvami in ugotavljamo, kako čim lažja konstrukcija nosi čim več, iščemo njihovo ekonomičnost, nosilnost. S pomočjo modelov je pouk bolj nazoren, dijaki se skozi izkušnjo naučijo oblikovanja mostov. Pri nas je veliko ročnega dela, kar mnoge dijake navdušuje. Gradbeništvu kaže vedno boljše, naši dijaki bodo imeli delo po končanju šole, saj so gradbeniki zelo iskani.«
Prof. Robert Korun: »Glede okoljevarstva je Slovenija v primerjavi z ostalim svetom majhna onesnaževalka, pa vendar nas to ne odvezuje od skrbi za naravo in okolje. Upam, da nas drugi, ki so večji in finančno močnejši narodi, ne bodo pojedli. Hvalimo se s čistim okoljem, čisto pitno vodo, a se bojim, če bi kdaj prišlo do kakšne katastrofe, bodo drugi prav tako želeli naše dobrine in vire. Saj v takšnih primerih posamezniki in njihovi interesi nič ne štejejo. Če prodamo pivovarno, kupec seveda s tem pridobi tudi pravico do izvirov naše vode, ki jih s pridom izkorišča. Bomo znali vire obraniti? Tukaj smo in tukaj živimo, in upam, da bomo še stoletja. Dijakom želimo predati sporočilo, da bi se za svoje dobrine znali boriti in bi znali razmišljali s svojo glavo.«
Trnovski pristan pri Gradaščici: »Merili smo pretok Gradaščice, pretočnost je v umetni strugi predvidena. Smo pa opazili v njej stvari, ki vanjo ne sodijo, od kartonov, kozarcev, sadežev, ogorkov, … lahko bi bolj pazili, kaj odmetavamo in kam. Voda je dobrina, ki bi jo morali imeti vsi ljudje. Vode niso smetišča. Zemljo smo preobremenili, izčrpavamo jo in delamo zaloge, ki se včasih potem celo zavržejo. Pazimo na to, kaj resnično potrebujemo in koliko. Bolj bi morali ceniti, kar imamo.«