Sosedje so zelo pomembni

Slovenija | 26.09.2017, 11:29 Nataša Ličen

Sosedstvo je glavna socialna mreža, pravi dr. Jože Ramovš. Sosedstvo ter sorodstvo, dve tradicionalni socialni mreži, ljudem omogočata preživetje. Človek ne preživi sam, potrebuje druge. Sosedstvo in sorodstvo sta socialni mreži, ki nas ščitita pred neželenimi napadi, to sta mreži, v katerih doživimo veliko veselja, razvedrila, to sta mreži, ki človeka prestrežeta, da preživi, ko sam ne more.

Socialne mreže omogočajo preživetje

Prof. dr. Jože Ramovš: »V prvih letih otroštva nujno potrebujemo soljudi, družino, sorodstvo, sosedstvo, in ko je človek star ter onemogel znova potrebuje socialno mrežo, da ga zaščiti, prestreže, da preživi. Sorodstvena in sosedska mreža, če je dobra, moralna, etična in kakovostna socialna mreža, prestreza dobro in slabo, kot cedilo čaj. Socialna mreža zavrže kar ni užitno. V socialni mreži se človek nauči biti človek. Poleg tradicionalnih socialnih mrež poznamo v današnjih razmerah nove mreže, družbeno, delovno, tudi šolsko, in še dve, ki sta zelo pomembni, saj pomagata tradicionalnima, to sta mreži prijateljstva in prostovoljstva. V industrijski dobi je krajevno sosedstvo odpovedovalo, ljudje so se zapirali vase, za svoje plotove. Zato krajevno sosedstvo ni več tako učinkovito, namesto tega je vstopalo prostovoljstvo.«

Samoprevara

»Kadar doma v družini nismo zadovoljni, rečemo, da nimamo sreče. Enako rečemo za sosede. Toda, to je samoprevara. Pri sožitju in pri odnosih lahko vplivamo vedno le nase, nikoli na drugega. Mi smo polovica odnosov. Mož ali žena lahko spremenita odnos do partnerja le na en način, tako, da jo/ga začneta doživljati drugače.«

Kje je rešitev, če imamo smolo, da so sosedje slabi?

»Edina rešitev je, da spremenimo svoj odnos. Vsak človek, še tako hudoben, ima nekaj dobrega in lepega. Človek je svoboden le zase. Svojih sosedov, niti žene in otrok ne moremo urejati, jim določati, kako naj se obnašajo do nas, to je njihova izbira in svoboda. Naša svobode je le v izbiri našega odziva. Do drugih pa se obnašamo tako, kot jih doživljamo. In, če jih doživljamo negativno, bo takšno tudi naše vedenje. Moje vedenje in ravnanje je posledica tega, kako doživljam druge. Potrudimo se, to izbiro imamo, da druge doživljamo skozi njihove dobre, lepe in plemenite lastnosti. V tej točki se začne pristen odnos. Sosedstvo je kot v družini ali zakonu, kar vanj vložimo, toliko imamo. Če bi se vsaj toliko trudili, kot se za obleko, snago, tehnologijo in ostalo, trudili v lepem doživljanju tudi za sosedstvo, bi se to spremenilo iz slabega na boljše v razmeroma kratkem času.«

Slovenci imamo visoko zaupanje v sosede

»Devet od desetih ljudi je pripravljenih takoj pomagati, če bi sosedje potrebovali pomoč. To je spričevalo Slovencev, kar bi morali proslaviti, kot odličje košarkarjev. Problem pa je, če kdo pomoči ne želi sprejeti. V tem primeru mu je res težko pomagati. Danes je odvisnost nezaželena. Začelo se je v industrijski dobi, ki temelji na lastnini, na pobudi in moči posameznika. Stranski produkt tega pa je ograjevanje. Skoraj nič več ni skupnega. Kapital vidi le sebe in dobiček. Pravijo, da ima le en odstotek ljudi ves kapital sveta. Patologija imetja, ki je v evangeliju v Svetem pismu tako jasno opisana, da je človeku, ki grabi imetje, težko biti dober, je zelo nevarna za družbo, za dobroto v njej, za razvoj, solidarnost in pomoč. Vendar se zadnja desetletja to spreminja. Mlada generacija nima patološke sebičnosti, grabljenja, ima sicer svoje odklone, a nima tolikšnega pohlepa po imetju, kot generaciji prej, zato imam veliko zaupanja vanjo.«

»Od nikogar odvisen« in »Vse imam pod kontrolo«

»To sta frazi, ki sta plod potrošniške družbe, prežete z materialnostjo. Socialna mreža celotne družbe nas je vzgajala v samozadostnost, za plotove. »Najlepši plot je tisti, ki ga ni«, kot je dejal Jože Plečnik. Odvisni smo od soseda, od njegove prijazne besede in morda bomo kdaj potrebovali njegovo pomoč. Slej ali prej smo postarani, v stiski, onemogli in nemočni. Če se vzgajamo, dokler smo še pri močeh, da od vsakega človeka nekaj potrebujemo in da nas vsak človek v čem prekaša, bomo zadovoljni in povezani z ljudmi, tudi v starosti ter veseli za ljudi, veseli, da sploh so. Cepiti se je treba proti patologijam časa, trenirati vsak dan za boljše sožitje. Grenkobe je v življenju veliko, a moramo to hitro poplakniti z nečim prijetnejšim. Potem bodo tudi sosedje veliko bolj prebavljivi.«