Mladi iz mariborske nadškofije pomagali popotresni Norcii

Slovenija | 07.09.2017, 18:00 Nataša Ličen

V popotresni Norcii so to poletje pomagali pri obnovi in popravilih tudi mladi iz enot Zavoda Antona Martina Slomška iz Maribora, ki so odšli na tedenski delovni karitativni tabor tudi v sodelovanju z Nadškofijsko Karitas Maribor. Kraj Norcia ima poseben pomen v zgodovini Evrope in v katoliški duhovnosti. To so rojstni kraji dvojčkov sv. Benedikta in sv. Sholastike. Sv. Benedikt je oče zahodnega meništva in zavetnik Evrope. Njegovo redovno pravilo je: »Moli in delaj«!

V Norcio je na delovni tabor odšlo šest fantov, ki so člani ene od enot Zavoda Antona Martina Slomška, obiskujejo škofijsko gimnazijo ali živijo v tamkajšnjem Dijaškem domu. Spremljala sta jih Dominik Petko in Marko Pučko.

Gašper, Anže, Štefan, David, Jernej, Kristjan in Dominik: «Odločitev za udeležbo na prostovoljnem delovnem taboru ni dolgo zorela. Marjan je prišel do nas in vprašal, če bi šli zraven. Ideja, izkušnja se nam je zdela zanimiva, če drugo ne, smo si mislili, bomo vsaj videli, kako živijo benediktinci. Nismo vedeli kaj pričakovati in v kaj se podajamo. Toda, hitro je padla odločitev in kmalu smo videli, da je bila prava.«

»Nad stanjem v Norcii smo bili zelo presenečeni. Mesto živi, glavne ulice so odprte, glavne stavbe obnovljene, ljudje skušajo živeti naprej po ustaljenem redu. V enem letu so postavili mesto nazaj, seveda so posamezne pomanjkljivosti, a čuti se složnost, ljudje so stopili skupaj, pokazali sta se humanitarnost in človeškost. Veliko hiš je počenih ali porušenih, peljali smo se mimo številnih ruševin. Nastala so posamezna kontejnerska naselja, v katera so se preselili ljudje. Cerkev na osrednjem trgu ima samo še pročelje in zadnjo steno, vse vmes je porušeno do tal. Življenje se pač odvija nekoliko drugače, a teče naprej. Objekti za turiste so obnovljeni in pripravljeni za obiskovalce, zgradili so veliko popotresnih objektov na kmetijah, za živali, kar dokazuje, da vlagajo v kmetijsko panogo.»

»Stanovali smo v Benediktinskem samostanu, skupaj s patri, v kontejnerjih, ki jih imajo pripravljene prav za ljudi, ki jim prihajajo pomagat. Delali smo vse, kar so nas prosili. Dan smo začeli s sveto mašo, sledilo je delo, potem kosilo, po njem uro ali dve premora, potem spet delo, zaključili pa smo z večernicami in večerjo. Patri imajo navado, da hodijo spat že okrog osme, devete ure, ker se zbudijo okrog tretje ure ponoči, ko se začnejo molitve. Naša dela so zajemala vse po vrsti, od popravila strehe, do selitve knjig, pohištva v novi samostan, do pomoči v kuhinji, kopanja jarka in varjenja piva. Patri so rekli, naj ostanemo z njimi vse leto, delo se bo vedno našlo, le da pozimi zna biti zelo hladno, že čez poletje se je ponoči močno ohladilo.«

»Izkušnja nas je zelo povezala. Pred tem nismo imeli stikov, zdaj pa smo pripravljeni iti takoj znova naslednje leto. Bila je tudi duhovno zelo močna izkušnja, posebej zaradi njihovih maš in molitev, ki so predkoncilske, petje gregorijansko, izdajajo tudi zgoščenke z gregorijanskim petjem, kar jim daje vir preživetja v samostanu. Razmerje, ki ga živijo patri, med delom, molitvijo in spanjem daje človeku ravnovesje, notranji mir, in to nam je bilo všeč.«

Marjan Pučko, duhovni asistent v Zavodu Antona Martina Slomška v Mariboru: »Povezuje nas Zavod, vsi smo v eni od enot Zavoda. Povezala nas je stiska, kriza patrov iz Norcie, hotenje, da jim priskočimo na pomoč. Na pot smo šli julija, in z njimi smo bili teden dni. Že od ustanovitve Zavoda je, da gremo vsako poletje nekam pomagat. Patri so bili presenečeni nad našo delavnostjo, včasih so po več urah našega dela prišli do nas in rekli, da je dovolj, naj si odpočijemo.«