Lado Jakša – inovativni iskalec zvoka

Slovenija | 02.09.2017, 18:00 Nataša Ličen

Intuicija je nujna za vsakega ustvarjalca, pravi Lado Jakša, svobodni umetnik, glasbenik, skladatelj in fotograf. Diplomiral je iz umetnostne zgodovine, izobrazbo pa je dosegel tudi na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani. Njegovo znanje igranja na različne instrumente je široko. Redno koncertira, pripravlja multivizije, združuje vizualno in zvočno. Sodeluje pri ustvarjanju televizijskih in radijskih oddaj ter pri filmih. Redno je prisoten tudi v tujini. Lada Jakšo smo povabili na pogovor v oddajo Naš Gost.   

»Glasbila in raziskovanje zvoka je za večino glasbenikov poseben izziv. S povsem enostavnimi glasbili se lahko ustvari nenavadne, posebne in povsem nove zvočne dimenzije. Vsak zvočno, akustično odziven predmet je lahko svoje glasbilo, na katere lahko zaigramo neverjetne stvari. Dimenzija, ki me je ves čas, od diplome na umetnostni zgodovini, vlekla in spremljala je likovnost in fotografija. Pogosto imam povezave likovne umetnosti in fotografije kot nekakšne glasbene partiture, ki se odvija na platnu. Ob njej potem izvajam koncert v živo.«

»V Sloveniji se veliko dogaja, veliko je tudi kakovostnih izvajalcev, mladih kot vseh ostalih generacij, v tem in po ustvarjeni produkciji smo gotovo izjema v svetu. Tisti, ki ima status svobodnega umetnika, mora vsakih pet let predstaviti svoje delo in komisija zelo strogo oceni, če je še zmožen s svojim prispevkom k umetnosti ohranjati vrhunsko raven, drugače status izgubi. Tega v večini ostalih služb ni. Bi pa gotovo takšen sistem marsikje prevetril kadre. Voditi podjetje pomeni najprej dati občutek spoštovanja vsem zaposlenim, poskrbeti, da ima vsak možnost izraziti svojo kreativnost, in da se vsi čutijo del enovite družbe, torej del celote. In, v takšnem duševnem humanem prosvetljenem okolju spoštljivosti, bo vsak raje in bolje delal.«

»V tujini je občinstvo, ki ga srečujem na razstavah, drugačno od domačega. Velika razlika je v njihovem odnosu do razstavljavca in razstavljenega. Ljudje se, morda tudi zaradi boljšega standarda, udeležujejo otvoritev, kjer se srečajo in pogovorijo z umetnikom, ga spoznajo in presodijo, kaj bi katero njegovih del lahko pomenilo in prineslo njim. Na vsaki razstavi prodam nekaj fotografij, na koncertih vedno nekaj plošč, kar je pri nas redkost. Še tisti, ki bi si pri nas to lahko privoščili, živijo v drugačnem svetu, morda bolj materialnem, vlagajo pač v druge sfere.«

»Vsebina je za moja dela gotovo osnova. Navdihuje me narava, posebej voda. Slovenija je izjemna, koliko je mirnih in slikovitih, raznolikih kotičkov ter zanimivih in ustvarjalnih ljudi. Pri nas je največja težave nezmožnost pogovora, posebej pri tistih, ki odločajo. Ustvarjalno delo ima svoje kanale. Ne moremo delati ob motnjah, na hitro in na silo. Če delamo na silo, se v delu čuti neka motnja. Naj se potrkam, ampak sam ne dobivam povabil za projekte, ki naj bi jih naredil brez nekega odnosa, ampak le zato, da so. So vedno takšni, ki me zanimajo. Na svojih predstavitvah se trudim, da ni vsega preveč. Mora biti možnost tudi »odzvena«, da lahko o videnem in slišanem premislimo.«

»O okusu se ne razpravlja, dobro, pa vendar je treba nekaj reči, v naših šolah manjka možnosti za otroke in dijake, v katerih bi spoznavali različne sfere glasbe in ostalih umetnostnih zvrsti, vsaj do te mere, da bi njihov okus vsaj malo prestopil okvire. Tako pa imamo milijon publike narodnozabavne glasbe z banalnimi besedili, zelo poenostavljenimi, narejenimi na prvo žogo, z nekaj simboli, ki se obračajo. Muzikalno je to plagiat za plagiatom. To je par formul, ki se na nekaj akordih težko spremenijo, razen seveda, če si tako dober kot je bil Avsenik ali še kdo, ki to lahko nadgradi tudi z neko širšo muzikalnostjo. To si upam povedati. So pa odlični glasbeniki, to je treba priznati, tudi v tej zvrsti glasbe. Poznamo tudi vrsto imenitnih glasbenikov in skupin, ki igrajo izpeljane bolj sodobne variante, ki bi se mirno lahko pojavljale vzporedno ob polkah in valčkih. Tako bi ljudje slišali in videli, da je slovenski melos precej drugačen od teh klasičnih narodnozabavnih pesmi.«