Sveti oče o moči odpuščanja
Svet | 17.09.2017, 15:35 s. Brigita Zelič
Za današnje opoldansko srečanje s papežem Frančiškom se je na Trgu sv. Petra v Vatikanu znova zbralo zelo veliko ljudi. Prisluhnili so njegovemu pozivu k medsebojnemu odpuščanju po meri Božjega srca, ki nam z neizmernim usmiljenjem odpušča naše grehe kakor hitro pokažemo že najmanjše znamenje obžalovanja.
Papež Frančišek je v nagovoru spomnil na odlomek iz Matejevega evangelija, v katerem apostol Peter sprašuje Jezusa, če je dovolj, da nekomu celo sedemkrat odpusti. Jezus Petra pouči, da je treba odpuščati vedno in kot razlago pove priliko, v kateri neki kralj služabniku, ki ga prosi, odpusti neizmerno velik dolg, ta pa svojemu sohlapcu noče odpustiti neznatnega dolga.
»Vedenje služabnika, ki ni hotel odpustiti svojemu tovarišu, je bilo neskladno z odpuščanjem, ki ga je pred tem sam prejel od kralja in je podobno našemu, kadar nočemo odpustiti svojim bratom. Kralj opisan v priliki predstavlja Boga, ki nas ljubi z ljubeznijo tako polno usmiljenja, da nas sprejema, ljubi in nenehno odpušča.«
Nadaljeval je, da ko doživljamo skušnjavo, da bi zaprli svoje srce tistemu, ki nas prosi za odpuščanje potem, ko nas je žalil, se spomnimo besed nebeškega Očeta neusmiljenemu služabniku: »Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega sohlapca, kakor sem se jaz usmilil tebe? » (vv. 32-33). Kdorkoli je doživel veselje, mir in notranjo svobodo, ki izvira iz izkušnje, da ti je mu je bilo odpuščeno, se zmore ob svojem času tudi sam odpustiti.
Nato je papež Frančišek spomnil, da je Jezus v molitev Oče naš hotel vključiti isti sporočilo. »Odpústi nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom« (Mt 6,12). Božje odpuščanje je znamenje njegove prekipevajoče ljubezni do vsakogar od nas. Je ljubezen, ki nas pušča svobodne, da se lahko oddaljimo podobno kot izgubljeni sin, ki pa vsak dan čaka na našo vrnitev; je iznajdljiva pastirjeva ljubezen do izgubljene ovce; je nežna ljubezen, ki sprejme vsakega grešnika, ki trka na njegova vrata. Nebeški Oče, naš Oče, je poln ljubezni, ki nam jo želi podariti, a tega ne more storiti, če svoje srce zapremo za ljubezen do soljudi.«
Opoldanski nagovor je sklenil s prošnjo k Devici Mariji, naj nam pomaga rasti v zavedanju veličine prejetega Božjega odpuščanja, da bomo tudi mi postajali vedno bolj usmiljeni.
