Spomin na Andreja Slavka Uršiča

Slovenci po svetu | 30.08.2017, 13:28 Matjaž Merljak

Rojaki iz Gorice in Trsta se se v nedeljo, 27. avgusta 2017, spomnili na časnikarja in javnega delavca Andreja, za domače Slavka Uršiča. Komemoracijo so pobudniki Srečanj pod lipami iz Gorice - torej Kulturni center Lojze Bratuž in Krožek za družbeno-politična vprašanja Anton Gregorčič - in pa Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta pripravili v Kobaridu - kraju njegovega rojstva in izginotja pred 70 leti.

Slavko Uršič je bil pred drugo svetovno vojno primorski begunec v Ljubljani, po njej se je umaknil pred komunizmom v Cono A Julijske krajine, ki so jo upravljali zahodni zavezniki. Bil je med ustanovitelji Slovenske demokratske zveze v Gorici. Kot sourednik tednika Demokracija je jasno obsojal vsak totalitarizem. Za to je plačal najvišjo ceno. 31. avgusta 1947 ga je jugoslovanska politična policija ugrabila pri Kobaridu. V tajnih zaporih Udbe v Ljubljani je ostal do domnevne nasilne smrti verjetno novembra 1950. Njegov grob ni znan.

Uršiča se je najprej spomnil župnik Ivan Blažič med mašo v župnijski cerkvi v Kobaridu ob 10.30. Ob 11.30 se je okoli 100 ljudi (zamejcev in domačinov, med njimi vidni predstavniki Slovenske skupnosti in Sveta slovenskih organizacij) zbralo pred spominsko tablo na rojstni hiši "Jeronovih" (Trg svobode v Kobaridu). Društvo TIGR Primorske jo je postavil bratoma Andreju in Rudiju Uršiču leta 2001. Spored je povezoval Ivo Jevnikar. Zbrane so pozdravili kobariški župan Robert Kavčič, v imenu prirediteljev pa Franka Žgavec za Gorico in Sergij Pahor za Trst. V imenu svojcev je o družinski tragediji spregovoril nečak Andreja Uršiča, Marko Uršič iz Vidma. Slavnostni govor je imela prof. dr. Mira Cencič iz Šempetra pri Gorici. Odlomke iz Uršičevih člankov v tedniku Demokracija leta 1947 je brala prof. Marija Češčut.

Slavnostni govor prof. Mire Cencič

Primorska zgodovina je naš ponos in naša bolečina. Stojimo pred Jeronovo domačijo, ki je spomenik naše zgodovine, simbol krivic, trpljenja, upanja in ponosa.

Narodno delovanje Jeronove rodbine sega v obdobje preporoda, to je v drugo polovico 19. stoletja. V času, ko je županoval Anton Uršič - Jeron (1826–1888), je Kobarid veljal za najbolj narodni kraj na Primorskem. Tu je živahno delovala Čitalnica z odmevnimi domoljubnimi prireditvami.

Narodno-kulturno je deloval tudi rod Antona mlajšega (1871–1951), ki se mu je v zakonu z Amalijo Volarič rodilo sedem otrok. Za narodno delovanje so bile razmere izjemno težke. Dva totalitarna režima sta dušila in trla to številno družino.

Z velikimi črkami sta zapisana v narodnem spominu Antonova sinova Rudi in Andrej.

Rudi je bil po starih običajih določen za bodočega gospodarja. Mladost je preživljal pod italijansko zasedbo in naglim vzponom fašizma. Zaradi ogrožanja domačega jezika se je pridružil uporniški skupini, ki je postopoma poniknila v tajno delovanje in se je imenovala TIGR. V Kobaridu je ta podtalna organizacija povezovala večino trdnih kobariških tržanov z današnje Manfredove ulice - Mašera, Manfreda, Boneš, Jeron. Upornost se je rodila iz narodnega dostojanstva, saj je prav ta kraj doživljal že pred legalnim prevzemom fašistične oblasti divje nasilje škvadrističnih tolp. Razjarjeni črnosrajčniki so novembra 1921 požgali Žganovo gospodarsko poslopje, naslednje leto pa porušili več spomenikov, požgali kobariško knjižnico in drežniško župnišče, trgali slovenske javne napise in oskrunili Gregorčičev grob.

Rudi, ki ni skrival narodnega ponosa, je za oblast veljal za slovanofila, antiitalijana in antifašista. Že leta 1927 je pod težkimi udarci fašističnih pendrekov obležal na pločniku, ker je izložbeno okno v svoji trgovini okrasil v barvah slovenske trobojnice. Užaljeno domoljubje ga je spodbujalo k še večji upornosti pri varovanju narodnih vrednot, in tako si je zaslužil tri leta konfinacije in po vrnitvi še dve leti policijskega nadzora. Ko je svobodno zadihal, je nadaljeval s podtalnim narodnim delovanjem in bil ponovno postavljen pod policijski nadzor, ki se je izvajal podnevi in ponoči. Po propadu fašizma se je vključil v OF, vendar je kmalu občutil, da ni osvoboditev edini cilj odpora, kar je povojni čas tudi potrdil. Ob priključitvi Kobarida FLR Jugoslaviji je odšel v Trst, se zaposlil pri tržaškem radiu in s svojo mehko, lepo zvenečo slovensko besedo nagovarjal svoje rojake do zgodnje smrti v starosti 53 let.

Andrej Uršič, po domače Slavko, je v slovenskih biografijah označen kot domoljub, časnikar in politik. Rojen je bil leta 1908. Obiskoval je gimnazijo v Novem mestu, študiral pravo v Ljubljani in tu deloval v časnikarstvu, kulturnih in političnih organizacijah ter bil sourednik dnevnika Jutro. V politiki je zagovarjal liberalno in jugoslovansko usmeritev in se družil s primorskimi intelektualci sorodnih političnih nazorov.

V silno zapletenih vojnih časih je bil nasprotnik vsakršnega povezovanja političnih strank z italijansko oblastjo. Zavzemal se je za združitev vsega slovenskega ozemlja v obnovljeni Jugoslaviji s spoštovanjem demokratičnih načel in socialne pravičnosti. Njegova politična skupina se je v jeseni 1941 pogajala za vstop v OF, a ni prišlo do sporazuma, ker ni sprejela vodilne vloge komunistov. Andrej je ostal zvest gibanju, imenovanemu Ljubljanska liberalna sredina, ki se je, kot vse sredinske skupine, zavzemala za enoten nestrankarski narodni odpor brez nadvlade komunistične partije. Andrej kot član posebnega primorskega odbora te politične skupine se je povezoval s tržaškimi liberalci in preko njih z goriškimi katoliškimi sredinci. Njegove poti je zvesto spremljala služba VOS-a in skrbno beležila tudi vsebino njihovih pogovorov

Kot predstavnik sredinske politike je v letu 1944 sprejel kot dejstvo sporazum Tito – Šubašič, zaradi česar je moral na zagovor k generalu Rupniku in bil kaznovan na dva meseca prisilnega dela. Položaj sredincev je bil neugoden, udarce so dobivali z vseh strani. Že italijanska policija ga je v okupirani Ljubljani večkrat iskala, zlasti v letu 1941, zato se je za nekaj časa umaknil iz javnosti, a miru ni imel tudi kasneje, iskali so ga spet le malo pred propadom fašizma, navaja vosovsko poročilo.

Maja 1945 se je Uršič pravočasno umaknil na Koroško, odpotoval v Rim, nato v Trst in se naselil na svojem domu v Kobaridu, ki je spadal pod ZVU, prepričan, da se zaradi čiste vesti in poštenega dela nima ničesar bati. Povezoval se je s somišljeniki v Trstu in Gorici. Opazoval je razmere. Ocenjeval je posledice politike komunistov do zahodnih zaveznikov, ki je z grožnjami ovirala sodelovanje z njimi in poskrbela, da so jih na skrbno organiziranih protestnih shodih zmerjali z okupatorji in imperialisti. Motila ga je tudi internacionalistična politika slovensko-italijanskega bratstva. Ugotavljal je, da svoboda, o kateri so sanjali, se zanjo borili in umirali naši ljudje, ni prišla v naše domove. Nasprotno, v imenu svobode in demokracije se je širil komunistični totalitarizem, in to z metodo brezobzirnega ustrahovanja.

Povsod po Evropi je že zavladal mir, pri nas je še trajala revolucija in zahtevala novih žrtev. Izvajali so se montirani procesi in tihi poboji. Takih razmer kot narodnjak in demokrat ni mogel odobravati.

V Trstu in Gorici je začela skupina predvojnih narodnih delavcev organizirano obnavljati od komunistov neodvisno strankarsko politično življenje v prizadevanju za pravo svobodo in demokracijo ter narodnostne pravice Slovencev, za kar je bil komunizem brezbrižen.

Pridružil se je ustanoviteljem Slovenske demokratske zveze v Gorici, postal član njenega odbora in urednik časopisa Demokracija, ki je začel izhajati aprila 1947, ko se je že vedelo, da smo po znani zgodovinski odgovornosti izgubili Trst, Gorico in del našega narodno čistega ozemlja.

Demokratska organizacija se je čutila dolžna izpričati, da želijo ljudje živeti svobodno po starih slovenskih idealih. Veliko somišljenikov si takega hotenja zaradi strahu ni upalo javno izpovedati. To so bili temni časi. Le peščica pogumnih je na glas branila najdražje vrednote našega naroda, svobodo in dostojanstvo, upanje v prihodnost, vrednote, izhajajoče iz vere naših očetov, in narodni ponos.

Duša in učitelj demokratičnega tabora je bil Andrej Slavko Uršič. V svojih člankih in govorih je nastopal odločno proti vsem oblikam suženjstva in proti zlorabi pojmov svoboda in demokracija. Utemeljeval je spoznanje, da diktatura proletariata ne more biti ljudska demokracija in ne more biti svoboda, ker ne priznava demokratičnih svoboščin vsem.

Slovenska demokratska zveza je bila v poplavi laži in nasilja krik slovenske vesti za resnico in pravico.

Samostojni nastop Slovencev v Italiji je močno vznemiril stranko, ki si je s prevarami utrjevala oblast. Grožnje Slovansko-italijanske antifašistične unije, ki je označila demokrate za fašiste in narodne izdajalce, so se stopnjevale. Uresničile so se prav tu, dober kilometer proti meji.

V nedeljo, 31. avgusta 1947, to je pred 70 leti, so Andreja Uršiča s premišljeno pretvezo zvabili iz Kobarida v Robič, kjer so se ljudje zbrali na veselici. Na povratku z motornim kolesom je bil ustavljen z napeto žico in ugrabljen. Za njim je izginila vsaka sled. Na kraju zločina je ležalo motorno kolo, žica in dva nabita samokresa. V gozdu so našli denarnico, na pobočju Matajurja pa del pasu.

Dogodek je pretresel Soško dolino. Strah se je širil daleč naokrog. Trpka bolečina in moreča groza sta se naselili v Jeronovi družini, ki je strta čakala, da se bo od nekod pojavil. Šušljalo se je, ugibalo, delovala sta razum in domišljija, in tako so nastale razne mogoče in nemogoče domneve: da je končal v roških breznih, da je bil smrtno ranjen, da je njegov grob nekje ob Soči, da so ga ugrabili zavezniki, da so ga odpeljali v Rusijo. Domačini so sumili in obsojali zdaj enega zdaj drugega. Šepetaje so se pojavljala celo imena ugrabiteljev.

Poznavalci razmer so dejanje pripisali jugoslovanski tajni policiji. Vodstvo Slovenske demokratske zveze se je obrnilo celo na Varnostni svet Združenih narodov. Sestre so poizvedovale pri predsedniku slovenskega vrhovnega sodišča. Andrejeva obupana mati Amalija se je pisno obrnila na Tita, na republiški sekretariat za pravosodje in na pravosodne organe posameznih republik. Po dolgem mučnem čakanju so dobili različne lažne odgovore: da dela v Prisilni delavnici, da niso mogli ugotoviti, kaj se je zgodilo s sinom, in še leta 1962, da se ne nahaja v zaporih v LRS. Tudi Svet za varstvo človekovih pravic v letu 1990, ko se je totalitarni sistem že razsul, ni dal deželnemu tajništvu stranke Slovenske skupnosti tehtnih pojasnil. Tako staršem, bratom in sestram ni bilo dano, da bi prižgali lučko in položili droben cvet na kraju njegovega večnega počitka za tolažbo, za pomiritev, ki odpira srca odpuščanju.

Spremenile so se razmere. Svetovni komunizem je propadel, dobili smo svojo državo.

Andrej Uršič se je vračal v javni spomin tudi v rodnem Kobaridu. Izšlo je nekaj spominskih člankov in dve brošuri, na spominskih prireditvah so se obujali dogodki tragičnega izginotja in postavljeno je bilo spominsko obeležje na pročelju domačije.

Resnica je počasi prihajala na dan, kar je omogočalo odprtje arhivov in skrbno raziskovanje časnikarja Iva Jevnikarja. Dostopno gradivo ne daje odgovorov na vsa vprašanja, je potožil raziskovalec. Nedvomno pa je iz dokumentov razvidno: da je ugrabitev odredila takratna slovenska, in ne krajevna oblast; da je bil Andrej Uršič odveden v udbovske zapore, kjer je bil zasliševan najmanj do 29. septembra 1948; da je veliko časa preživel v samotni celici sam proti sebi in sam s seboj; da so bila zaslišanja strogo varovana skrivnost pod zaznamko 'neznani Slavko', da so bila dolga, nočna, tudi v kratkih časovnih presledkih, sredstvo duhovnega, duševnega in telesnega mučenja.

Andrej Slavko Uršič v državi, ki se je imenovala ljudska in demokratična, ki je imela svojo ustavo in zakonodajo, ni bil aretiran, ni bil sojen in ni bil obsojen, temveč ugrabljen na ozemlju takrat še zunaj države; zasliševan, mučen in duhovno ter duševno strt je čakal na rešiteljico Smrt. Po zadnjih raziskavah naj bi ga umorili šele novembra 1950, torej po treh letih skritega trpljenja.

Narodni mučenec Andrej Uršič ni bil nikoli izbrisan iz seznama živih in njegov grob je še danes znan le njegovim mučiteljem in morilcem. Nihče še ni priznal dejanja, nihče se ni kesal, nasprotno - zagovorniki tako zavrženih dejanj bi radi učili demokracijo za 21. stoletje.

Skoraj nepričakovano je oživela tudi njegova zamisel svobode in demokracije in začela zelo počasi postajati stvarnost. Dobili smo večstrankarski sistem, demokratično ustavo, a s svojo samostojno državo nismo povsem zadovoljni, ker si ne znamo ustvariti demokracije, zato je še tako pomemben nauk tega velikega zagovornika svobode in učitelja demokracije.

Državo, kakršno si želimo, si moramo ustvariti sami. Država je taka, kot je oblast, oblast pa je odvisna od nas vseh. »Razpis novih volitev pomeni vrnitev oblasti neposredno v roke ljudstva in to jo podeli tistim predstavnikom, ki mu zaupajo svojo usodo,« tako pravi Uršič in pojasnjuje: Demokracija je ena, demokracija je, ali pa je ni. Demokracija ni nikdar omejena na vladajoče, ni svoboda večine, marveč svoboda za vse, zato ima občutek svobode tudi pristaš manjšine, opozicije. V demokratični državi se nobeno javno vprašanje ne rešuje brez predhodnega javnega razpravljanja med zagovorniki različnih stališč ter sklepa večine.

Demokracija od vsakega državljana zahteva, da misli s svojo glavo, terja kritično mišljenje, lastno razsodnost, osebno prepričanje, a svojega mišljenja ne vsiljuje drugim z nasilnimi sredstvi. Demokracija je dopuščanje in spoštovanje drugačnega mišljenja.

»Za demokrata ni sramota priznati svojo zmoto in spremeniti nazore pod težo dokazov,« nas poučuje Uršič.

Spremeniti nazore ni lahko, priznati lastne zločine je težko, a to je edina pot v sožitje. Priznanje, kesanje in odpuščanje bodo pogasili ogenj razprtij in sovraštva. Čas je, da se vtakne meč v nožnico in da se uresničijo demokratična načela našega velikega učitelja. Čas je, da njegovo junaštvo in mučeniška smrt obrodita sadove, da zaživimo v naši lepi domovini v pravi demokraciji, brez grenkobe in sovraštva, v miru in sreči.