Dopustniška streznitev
Cerkev na Slovenskem Petra Stopar
Na polovici poletja smo nekateri že sklenili in izkoristili daljši letni dopust, druge oddih od delovnega časa v službi morda še čaka ali pa si prosti čas kako drugače organizirajo. Osebno se mi dolžina dopusta ne zdi najpomembnejši dejavnik za to, v kolikšni meri si človek lahko odpočije ali nabere novih moči, ampak sta pomembni tudi kakovost preživetih ur in dni ter možnost, da se ob čem tudi zamisliš, se česa zaveš …
Moj letošnji oddih je postregel s kar nekaj presenečenji, ki so me spomnila na to, kako čudovita je narava planeta, na katerem živi človeška rasa. Izraz 'rasa' uporabljam namenoma, predvsem zato, ker sem bila kot človek v naravi deležna veliko lepih trenutkov, utrinkov ali doživetij, žal pa me je marsikaj tudi užalostilo … Skratka, polno nasprotij, zaradi katerih se človek vpraša, kakšna bitja sploh smo ljudje. Na eni strani kakovost počitnic in užitka merimo z lepoto turistične destinacije, na drugi strani pa to lepoto zanemarjamo z metanjem plastike in drugih smeti tja, kamor sploh ne sodijo.
Predstavljajte si, da greste z namenom osvežitve v vodo, a je prva stvar, ki jo zagledate pred seboj, prazna vrečka čipsa, ki se sonči na morski gladini. Prej jo je skoraj gotovo že kdo videl, a je mirno odplaval stran. Ne želim soditi – nekateri se nočejo dotikati tujih odpadkov iz različnih vzrokov. Toda jaz sem začutila odgovornost in dolžnost, da to počistim. Morala sem vrečko odnesti iz vode, tudi če sem bila že do vratu v njej in tudi če je bilo treba prehoditi še kakšnih deset metrov do koša, pri tem pa me niti malo ni bilo sram, da sem pred očmi mnogih na plaži to naredila. Le hudo mi je bilo ob misli, da odpadki, kot so plastične vrečke in druga embalaža, ki plava v morju, na koncu pristanejo v želodcih ali okrog morskih živali in jih izmučijo do smrti. Posnetkov takšnih prizorov na spletu ne manjka in so gotovo nekakšno sredstvo streznitve.
Streznitev, ali bolje rečeno, najlepše možno darilo stvarstva, ki je pospremilo naš odhod z morske obale, pa je bilo srečanje z delfini, le dan po mojem pripetljaju s smetmi v istem morju, v katerem sta nas, potnike na trajektu, iz morja pozdravila dva čudovita predstavnika kitov. Naj se sliši še tako otročje, ko to opisujem, a to žival sem v živo videla prvič v svojem življenju, v njenem naravnem okolju. Občutek ob tem, ko sem ju opazovala, pa je bil neponovljiv. Morda za ene malenkost, a za druge znamenje tega, kakšen Božji čudež je naš svet.
Z mislijo na delfina smo prispeli domov, kjer smo lahko čez nekaj dni na nočnem nebu ugledali več deset utrinkov. Minuli konec tedna je našo atmosfero namreč prešel najsvetlejši meteorski dež stoletja, saj Zemlja te dni potuje skozi pot, ki jo je prej orisal komet, za seboj pa pustil svoje odpadne delce. Še en dogodek, ki človeka opomni, kako majhen in nemočen je sam proti vesolju.
A ker je današnji dan praznik, saj praznujemo tako Marijino vnebovzetje kot 25 let od posvetitve slovenskega naroda Mariji Pomagaj, bom zaokrožila Naš pogled z željo, da bi vam molitev in priprošnja k Njej dala pogum za premagovanje vseh vrst strahov in ovir, ne le v naravi, marveč na celotni življenjski poti.
