Bohinj | (foto: Pixabay)
Nismo črnobel narod!
Komentar tedna s. Emanuela Žerdin
Naša država bo letos praznovala svoj 35. rojstni dan. Lahko rečemo, da se je v teh letih razcvetela v lepoti in krasoti svoje naravne podobe, svojega ugleda in napredka. Na žalost, pa je naš narod še vedno zelo razdeljen. Najbolj smo razdeljeni v politiki, veri in življenjski etiki. Kot da bi nosili neka nevidna črno-bela očala, ki nas spremenijo v izredno ostre sodnike, da brezkompromisno odločamo, kaj in kdo je bel in kaj in kdo je črn.
Težko preskočimo naš zid ločevanja, zgrajen skozi najnovejšo zgodovino, a mnogokrat to niti ne poskušamo narediti in se kar pomirimo ter se počutimo dobro na naši strani, pa naj bo to bela ali črna.
Ko pa se nam zgodi življenje, vidimo, kako pravzaprav nismo ne črni ne beli, ali pa, da so tisti, ki smo jih imeli za bele, črni; oni pa, ki smo jih videli kot črne, naenkrat dobijo belo barvo. Pri delu z bolniki na različnih koncih sveta, kakor tudi pri delu s težko bolnimi in umirajočimi, sem spoznala, da vsi imamo rdečo kri, da imamo ranljivo srce in veliko hrepenenja, po dobrem in lepem.
Zato z velikim upanjem pričakujem dan, ko bomo prenehali gledati eni na druge skozi črno-bela očala, ampak se bomo gledali s srcem, kajti res je, da se samo s srcem dobro vidi.
Najvišje pregrade ali zidove vidimo v našem državnem zboru, pa naj je to stari ali novi zbor. Poslanci, od ljudi izvoljeni predstavniki, včasih kar tekmujejo, kdo bo bolj pokazal, da je samo to, kar je na naši strani, prav in dobro in edino zveličavno, a vse kar je na drugi strani, je hudobno, slabo in grozno. Vsi sedijo v istem prostoru in če bi res enkrat televizija dala črno belo sliko našega parlamenta, poslance ne bi mogli razlikovati, niti vedeti kdo je koalicija in kdo opozicija. Ko pa spregovorijo, se kot prvo, navadno najprej dobro skritizira tiste na drugi strani, šele potem se pove, kaj lahko mi, naša stran, naredimo dobrega. A vsi delajo za en, svoj narod, ali ne?
Drugi in mogoče trenutno najvišji zid, ki nas loči in deli, je vprašanje pokopa žrtev povojnih pobojev na naših tleh. Že številka, koliko je teh grobišč in koliko do zdaj odkritih žrtev, je grozljiva. Včasih se sprašujem, koliko dreves v gozdovih nosi v svojih listih in koreninah kapljice krvi pobitih žrtev sredi lepote naše dežele... In problem je, da naj posmrtni ostanki teh žrtev ne bi imeli mesta za pokop na osrednjem slovenskem pokopališču na Žalah. A prav na Žalah so leta 1931 uredili italijansko vojaško pokopališče In tam pokopali več kot 1000 italijanskih vojnih ujetnikov. Ko so Italijani svoje pokojne leta 1963 prepeljali v domovino, je italijansko pokopališče ostalo kot spomenik. Torej, prazni grobovi stojijo kot spomenik.
V Srbiji, v Beogradu se nahaja avstro-ogrsko vojaško pokopališče znotraj Novega pokopališča in tu je pokopanih 260 avstro-ogrskih vojakov in 460 vojnih ujetnikov iz prve svetovne vojne. To pokopališče stoji ob edini katoliški kapeli v srbskem glavnem mestu.
Zaradi teh in drugih slučajev tudi sama ne morem razumeti one na drugi strani zidu, ki nikakor ne dovolijo, da se naši slovenski bratje in sestre dostojno pokopljejo in da njihovi posmrtni ostanki namesto v plastičnih vrečah za smeti, počivajo v slovenski domači zemlji, tako kot drugi tuji vojaki ali ljudje. Smo res toliko nazadovali v razumevanju in spoštovanju človeka?
Je pa kar nekaj dobrih stvari, ki nas povezujejo, ki delajo luknje v zidu razdeljenosti in nam pomagajo, da one na drugi strani vidimo in se začudimo, koliko so nam podobni.
V prekmurski vasi Črenšovci so leta 1965 postavili kip prekmurske matere z otrokom z verzi partizanskega pesnika Karla Destovnika Kajuha. Nikjer drugje ni kakršnega koli spomenika preprosti prekmurski materi! Če bi ga postavili ljudje na »naši« strani zidu, bi ji v roke položili še rožni venec... Ta eden in edini spomenik ne odseva podobo kakšne leve partizanske matere, ampak preprosto poje hvalo vsem materam, ki so narodu podarile otroke.
Druga stvar, ki nas povezuje, je zborovsko petje. Slovenski narod res rad poje v zborih! In tako je en cerkveni zbor pogumno prerasel kor svoje župnijske cerkve in četudi nosi ime po svetniku, je postal letošnji dobitnik velike zborovske nagrade Evrope. Seveda je to Zbor sv. Nikolaja iz Litije. In nihče ni delil pevce na to ali ono stran našega narodnega zidu!
Še nekaj je preskočilo vse zapreke in zidove naših delitev – naša dobrodelnost. Če ne deluje zavod za zavarovanje, če ni pomoči od državnih ustanov, pa ljudje naše domovine odprejo srce in roke in darujejo. Letos smo imeli nekaj osupljivih akcij, ki so nas povezale, preskočile vse zidove in prepreke in pokazale da je tudi to možno. Zbrali smo 2,5 milijona evrov za malega Jaka, v akciji Dežela junakov pa za revne otroke več kot 1,3 milijona evrov! Ne vemo, niti sprašujemo, kdo je daroval več – naši ali vaši!
Torej, letos naša država praznuje svoj 35.rojstni dan. Upam, da bo drugačna proslava kot je bila za 30.rojstni dan, ko je na eni strani glavnega mesta donela pesem, na drugi strani pa kriki protestov in nasprotij. Upam, da bomo za naše praznovanje znali preskočiti zidove razdeljenosti in razprtij, saj, če v naši državni himni želimo drugim narodom »da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan«, koliko bolj to želimo našem, svojemu narodu! In če drugim narodom želimo, da »ne vrag le sosed bo mejak«, zakaj tega ne bi najprej storili doma, v naših mestih in vaseh?
Te dni bomo tudi veliko molili za našo domovino, za naš narod. Apostol Pavel pravi za Jezusa, da je "On naš mir, On, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo." (Ef 2,14). S tem dejanjem je Jezus odstranil prepreke – tako med Bogom in človekom kot tudi medsebojne delitve med ljudmi ter vsem omogočil svoboden dostop do Božje bližine.
Slovenski narod ni črnobel narod! To je majhen in pogumen narod, ki je preživel stoletne viharje in ima zdaj končno, kot nikoli prej, svojo državo! Praznuj, draga domovina, ponosno in svečano svojo državnost, da bo naš narod ostal še stoletja in stoletja živ in ustvarjalen v raju pod Triglavom!
