p. Silvo Šinkovec
Smo umetniško Božje delo
Slovenija Nataša Ličen
V slovenski javnosti pogostokrat govorimo o tem, koliko je izobraževalnega dela v šolah in koliko je ob tem še vsega ostalega. Vzgoja in izobraževanje sta izraza, ki tvorita celoto in poudarjata dvojno komponento šolskega dogajanja. Ko rečemo vzgoja, to lahko pomeni marsikaj. Vsaka osnovna šola ima v zadnjih desetih letih svoj vzgojni načrt, ki ga določa zakon.
Vzgoja uradno obstaja v naših šolah, seveda zdaj lahko govorimo o boljšem ali pomanjkljivejšem vzgojnem načrtu. Naša naloga je, da skrbimo za kakovostno vzgojo v šolah. O tem je nastala knjiga, disertacija p. dr. Silva Šinkovca ob zaključku doktorskega študija na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem v Kopru.
Vrednote v šoli
P. dr. Silvo Šinkovec, jezuit: »Vrednote so sestavni del jaza osebnosti, pomenljivo usmerjajo delovanje posameznika. Ko vrednote niso na pravem mestu v družbi in pri posameznikih, ima to velike posledice za življenje ljudi. Kriza ugleda vrednot je nedvomno sokriva za marsikaj, kar gre v svetu narobe in celo ogroža civilizacijo. Vrednote so vitalnega pomena za družbo, saj usmerja ravnanja ljudi.«
Vzgoja
»Vzgoja je večna tema, kot dihanje, dihati moramo ves čas in tako je tudi z vzgojo, vzgoja je odnos, ki traja. Vzgojni proces se odvija vseskozi, ker tudi človek ves čas razmišlja. To obdobje, v katerem živimo, je občutljivo do otroka. Otroka postavljamo v središče, kar se mi zdi zelo pomembno, morda v tem celo že pretiravamo, kar pa seveda ni dobro, posebej, če gre to na račun zdravja in zakonskih odnosov staršev. Če otrok zavzame preveč pozornosti, ni dobro. Zato vseskozi kot družba lovimo ravnotežje. Otrok je neprecenljiva vrednota in zanj naredimo vse. Sv. Pavel pravi, da smo umetniško Božje delo. Bog vsakega človeka oblikuje posebej. Sodelavca sta tu starša, in potem seveda tudi vsi vzgojitelji in učitelji ter ostali, ki so zraven ob rasti »tega umetniškega dela«. Katera smer vzgoje je prava in katera ne, je težko reči, ker ni enostranskega odgovora. Vzgojna navodila so koristna, vendar moramo biti pri upoštevanju le teh modri, ker je vsak človek svojstveno bitje, ki ni po šablonah sveta. Predlogi so torej le predlogi, starši imajo namreč različne izkušnje. Lahko si le svetujemo, si damo namig, kako bi ravnali v določenih razmerah. Starši, v to sem trdno prepričan, največ naredijo, ko poslušajo sebe. Težave nastopijo, ko so preobremenjeni in izgubijo notranji glas, takrat so manj pozorni, v nekem svojem svetu, in lahko marsikaj prezrejo. Pa vendar, tudi takrat, bodo še vedno dali največ od sebe, če poslušajo svoj notranji glas, saj je Bog dal tega otroka prav njim. Notranji svet si lahko bogatijo s knjigami, z izkušnjami drugih, gotovo, a ključno je, kaj jim sporoča v najiskrenejši globini, njihov notranji glas, starševski čut.«
Pomembno je, kdo vzgaja in s kakšnim namenom.
"Nekateri so mnenja, da ni treba uradno pisati o vzgojnih načrtih v šolah, da se to tako ali tako že spontano dogaja. Vendar je treba vedeti, kam gremo. Če hočemo imeti dober vzgojni načrt, potrebujemo dober koncept. Ko imamo dobro antropologijo, vemo, kam gremo. Na podlagi katerih izhodišč, filozofskih, antropoloških, pedagoških bomo gradili vzgojne načrte? Gre za človeka. Ne pozabimo, da imajo trgovske verige, njihove reklame, številni mediji, ulica in drugi, jasne načrte, kaj želijo od vaših otrok. Kaj pa starši, kaj želite od svojih otrok in svojim otrokom? Čar vzgoje je prav v tem, da se otrok razvije v tisto, kar je v najglobljem bistvu on. Edinstven in neponovljiv."
