Cerar in Plenković vsak na svojem bregu glede arbitražne sodbe
Dva tedna po razglasitvi sodbe arbitražnega sodišča o meji med Slovenijo in Hrvaško sta se danes v Ljubljani prvič soočila predsednika obeh vlad Miro Cerar in Andrej Plenković. Medtem ko je Cerar spregovoril o implementaciji arbitražne sodbe, je Plenković spregovoril o odprtih vprašanjih med državama. Do zbližanja stališč tako ni prišlo, dogovorila sta se le, da se bosta strani še naprej pogovarjali.
Cerar je na novinarski konferenci po pogovorih s hrvaškim premierjem dejal, da je arbitražna sodba nov pozitiven mejnik v odnosih med državama. Poudaril je, da je odločba dokončna in zavezujoča za obe državi, z njo pa je rešeno mejno vprašanje, ki je dolgo bremenilo sosedi. Slovenski premier je dejal, da imata s hrvaškim kolegom različne poglede glede implementacije sodbe, sam pa je vztrajal pri stališču, da je treba odločitev uresničiti.
Kot je poudaril, v arbitražni sodbi ni ne zmagovalca ne poraženca. Slovenija je po njegovih besedah pripravljena narediti skupne korake s Hrvaško za implementacijo sodbe.
Plenković je ponovil znana stališča Hrvaške glede arbitraže in se zavzel za dialog s Slovenijo o vseh odprtih vprašanjih. Cerarja je povabil na obisk v Zagreb, kjer bosta nadaljevala pogovore.
Odziv Zbora za republiko
V Zboru za republiko – v nasprotju z vlado in koalicijskimi strankami – ugotavljamo
1. da je bila odločitev haaškega Arbitražnega sodišča, ki je bila objavljena 29. junija 2017, za Slovenijo porazna;2. da ta odločitev namesto ozemeljske povezave med slovenskim ozemeljskim morjem in odprtim morjem, tj. meje med Slovenijo in mednarodnimi vodami, določa zgolj mejo Slovenije s hrvaškim in italijanskim morjem, pri čemer ni t.i. stično območje nič drugega in nič več kot služnostna pot preko hrvaškega morja;
3. da so avtorji in zagovorniki Arbitražnega sporazuma (2009), misleč na kratkoročen učinek, ne pa na posledice, ki naj bi – in so v resnici – časovno presegale njihove mandate, zavajali javnost že ob njegovem podpisu in v tedanji javni razpravi, medtem ko smo člani Zbora za republiko opozarjali na nevarnosti, ki so nas zdaj doletele;
4. da je izvor slabe odločitve že v dvoumnem besedišču Arbitražnega sporazuma (»stik« oz. »junction«), ki je arbitrom omogočilo aktualni slabi rezultat;
5. da vlada in njene stranke nadaljujejo z zavajanjem, ko razsodbo razglašajo kot primerno in pomanjšujejo probleme v zvezi z njo;
6. da se je slovenska stran izkazala kot naiven in slab pogajalec, saj je dopustila, da je Hrvaška brezobzirno izkoriščala sporazum, dokler ga je potrebovala pri svojem vstopanju v EU, po vstopu pa ga je odpovedala;
7. da so slovenski zastopniki v haaški pravdi dopustili sodišču, da je ravnalo nedosledno, ko je za določanje meje uporabljalo zdaj katastrske, drugič spet naravne ločnice, predvsem pa ni upoštevalo volje prizadetih prebivalcev ob Dragonji, Muri, Sotli, v Rakrižju, Brezovici itn, kar je namesto do rešitev pripeljalo do protestov in do novih problemov;
8. da je zadoščenje ob dejstvu, da smo nasprotniki Arbitražnega sporazuma imeli prav, majhno v primerjavi s poraznostjo in neizogibnimi negativnimi učinki razsodbe;
9. da je slovenska pogajalska ekipa z ministrom na čelu botrovala zastojem sodišča in nasprotni strani priskrbela priročen izgovor za izstop iz sporazuma;
10. da je bila slovenska vladna ekipa svetovalcev in odvetnikov, ki – mimogrede povedano – ni upoštevala sugestij in (poleg zgodovinskih celo mednarodnopravnih) ugovorov pomembnega dela strokovne javnosti, tudi Zbora za republiko, za porazni rezultat bogato nagrajena;
11. da je nastopil trenutek, ko je treba ugotoviti, da je arbitražno sodišče prekoračilo svoje pristojnosti, ker ni izpolnilo pogoja, ki ga je februarja 2013 določil Državni zbor, ko je zahteval, da mora sodišče zagotoviti ozemeljski stik teritorialnega morja Republike Slovenije z odprtim morjem;
12. da je treba krivce za navedene zablode in poškodbe državnih interesov poklicati na odgovornost.
Zbor za Republiko
France Cukjati, predsednik
