Alenka Rebula
Ne ustvarjajmo otrok za razstavo
Slovenija Nataša Ličen
Živimo v času, ki od nas zahteva vključenost in precejšnjo dejavnost. Morda prav to marsikoga navdaja s tesnobnim občutkom nemoči in zaradi teže izzivov z že vnaprejšnjim občutkom poraza. Med ta negotova občutenja sodobnega človeka sodi tudi vzgoja in spremljanje otrok.
O sebi je razkrila: »Sem oseba z veliko domišljije, ki je vedno sanjala o pisanem, ljubečem svetu, toplem za vse. Ker ni tak, sem iskala poti ven. Tudi na neprave načine, mislim. Danes se doživljam kot nekdo, ki je našel svojo pot. Pot, ki jo lahko gradim. Zelo mi je pomemben stik z ljudmi, to me uresničuje in v njem odkrivam sebe ter se bogatim. Vodili so me dolžnost in veliki ideali, tudi velika zahtevnost do sebe in želja izboljšati svet. Toda v tem je tudi neko seme nasilja, ki je lahko zelo nevarno. Ljudje pogosto mislimo, da tisto, kar je preprosto, ne more biti pomembno in da ne koristi svetu. Pomislimo, v kateri stvari, ki jo delamo, zaživimo in nam zaigra srce? Ob kateri stvari pozabimo na čas, nam je lepo in čutimo, da nas napaja?"
Kako vzgajati in prav svetovati, ko so otroci že kar hipnotično predani svetu ekranov in ostalim elektronskim napravam? "Čas, v katerem živimo, je resnično veliko bolj kompleksen, kot je bil, toda pri vzgoji je še vedno na prvem mestu to, da smo odrasli najprej varuhi otroštva. Ključno je, da otrokom obvarujemo otroštvo. To sporočilo nam je predala ga. Alenka Rebula Tuta, pesnica, pisateljica in strokovnjakinja na področju globinske psihologije, ki se še s posebno pozornostjo posveča otrokovemu doživljajskemu svetu. Gostili smo jo v oddaji »Za življenje, za danes in jutri«.
Ga. Alenka Rebula nam polaga na srce, naj, če vemo, kaj je to, se tega oprimemo, saj to oplaja našo otroško dušo.
»Značaj lahko spreminjamo ob vzgoji in izkušnjah. Temperamenta pa ne moremo spreminjati. Temperament nam narekuje, v kaj gremo, ko je težko. Po eni strani je ta izbira naravna in spontana, po drugi pa nas lahko zavede v veliko enostranskost. Moj način je bil, da sem ob vsaki težavi skočila v domišljijo. To mi je po eni strani pomagalo, po drugi pa me je oddaljilo od realnosti. Privedlo me je do tega, da sem si postavljala neke ideale, ki so bili absolutno nepovezani s tem, kar ljudje v resnici smo. Ko to ugotovimo, spoznamo, da lahko ta svoj temperament, s katerim ni nič narobe, uporabimo na zrelejši način, ga dopolnimo s svojimi spoznanji odrasle osebe. To pomeni, da bi morali vse napake, ki jih naredimo, dati v navednice. Naredimo nekaj, kar je lastno našemu bitju, in to je dragocena informacija, ki nam pove, kam nas vleče. To prečiščevanje prinese zrelost, ko se pogledamo celostno in ugotovimo, da lahko delujemo tudi z drugimi deli sebe. Težke preizkušnje lahko uporabimo za zelo lepe preusmeritve in zato je treba verjeti vase, ne glede na to, kaj je šlo narobe v življenju.«
»Odrasli smo varuhi otroštva. Tisti, ki naj bi zavaroval otrokovo otroštvo, je odrasel človek, ki je otroku blizu. Zavarovati otroštvo pomeni predvsem dati otroku globoko pozornost, večkrat na dan, da čuti, da je viden, slišan in občuten. Kajti samo, če to doživlja, izrazi tisto, kar je v njem najgloblje. Brez tega se to ne dogaja. Medtem pa ima večina odraslih težnjo oblikovati otroka, mu nuditi spodbude, ga naučiti tega in onega, kot da je otrok nekaj praznega, kar mora dopolnjevati in z njim ne vem kaj vse početi. Otrok je skrivnostno, bogato in sveto bitje. Biti ob otroku pomeni, da se najprej zavemo, da je to, kar ima v otrok v sebi, tudi v nas. Torej, samo moj čisti nedolžni del se lahko resnično poveže z otrokovim in ga razume. Jasno, odrasli del pa ga potem zaščiti in bedi nad njim. Gre tudi za to, da umikamo pritisk, ki ga odrasli svet izvaja nad otroštvom. Ta pritisk je pritisk po produktivnosti, torej, dajmo nekaj od sebe, kar se bo videlo, pokažimo svetu, kaj naša družina zna in zmore; to je otrok za razstavo. Gre tudi za pritisk strahu, kaj moramo narediti iz otroka, da ga zavarujemo v prihodnosti. Potem je tu pritisk pričakovanj staršev, sorodnikov, učiteljev in ne vem koga vse, kakšen otrok mora biti. In z vsem tem izgubljamo pristen stik z otrokom, v katerem smo mu lahko avtentičen vzgojitelj. Vzgojitelj je v najboljšem pomenu besede spremljevalec. Spremljevalec otroka, ki išče svojo pot v življenju, ampak spremljevalec, ki je odgovoren.«
»Zelo je pomembno, da vemo, kakšne so otrokove potrebe. Ker šele, ko nam je to jasno, lahko uredimo vse ostalo okrog njega. Otrokova ključna potreba je stik z živimi ljudmi. Vse, kar to potrebo omejuje, jo spravlja ob rob in jo izriva, je škodljivo. Druga velika potreba otroka je stik z živim svetom, z rastlino, živalmi, vodo, zemljo, zrakom … s čuti, ker s čuti zori njegova zavest. Proti tretjemu letu otrok počasi čuti tudi potrebo po listanju knjige. Knjiga namreč odpre notranji svet. Kar ni vidno, v knjigi zaživi.«
