Naš gost: Zdravko Likar
Slovenija Matjaž Merljak
Velik prijatelj Beneških Slovencev, že desetletja aktivni sooblikovalec dogajanja v Posočju, idejni vodja in predsednik Fundacije Poti miru v Posočju in soustanovitelj Kobariškega muzeja prve svetovne vojne. Vse to je sogovornik, ki smo ga predstavili v tedenskem osrednjem intervjuju našega radia.
Pogovor z Zdravkom Likarjem smo posneli v prostorih muzeja v Kobaridu. Ustanovljen je bil leta 1990 z namenom ohranjanja, raziskovanja in predstavljanja prve svetovne vojne, še posebno soške fronte. V zadnjih letih beležijo porast obiskovalcev. Še posebej se je to poznalo leta 1915, ko je bila 100. obletnica Soške fronte, posebna obletnica bo letos - 100. obletnica Čudeža pri Kobaridu. Ob tem načrtujejo več dogodkov.
Čas prve svetovne vojne je v Posočju pustil številne ostaline (strelski jarki, utrdbe, kaverne, cerkvice in kapele, spominska obeležja, vojaška pokopališča), ki predstavljajo kulturno in zgodovinsko dediščino nacionalnega in mednarodnega pomena. Da bi to dediščino zaščitili in ohranili, je bila leta 2000 ustanovljena Ustanova »Fundacija Poti miru v Posočju«. Velik pomen pri turizmu ima namreč povezovanje naravnih lepot in kulturnih znamenitosti.
Naš sogovornik je velik prijatelj Beneških Slovencev. Ti so mu ob letošnjem dnevu emigranta, 6. januarja 2017, v Čedadu podelili posebno nagrado. Likar se je namreč decembra 2016 upokojil, potem ko je bil 22 let načelnik Upravne enote Tolmin. Ves ta čas si je prizadeval, da bi slovenska oblast, predvsem njeni predstavniki v Ljubljani, vedeli, da v Beneški Sloveniji živijo Slovenci, a to dejstvo je moral predstavljati vsaki novi garnituri v Ljubljani.
V njegov domači kraj, Kobarid, so vedno prihajali Benečani in Rezijani. Predvsem zaradi nakupa mesa in goriva ... Novembra 1973 so imeli kobariški planinci na vrhu Matajurja slovesnost, tedaj se je tam srečal z matajurskim župnikom Paskvalom Gujonom in v njem se je zbudila želja, da se pobliže seznani s kraji za mejo in z ljudmi, ki živijo ob Nadiži, Teru, Reziji in Kanalski dolini. Začetna radovednost je prerasla v pravo ljubezen do naših rojakov, še posebej ko je spoznal njihovo zgodovino in težave: "Benečija je moj drugi dom že vrsto, vrsto let." Z Gujonom sta ostala velika prijatelja in sodelavca. Brez duhovnikov Slovencev v ne bi bilo: "V preteklosti so bili edini intelektualci duhovniki, so znali brati in so tudi poučevali mlade v slovenskem jeziku, v beneškem narečju. Še vedno velja Ivan Trinko za duhovnega očeta Beneških Slovencev, ki je vzgojil cele rodove duhovnikov. Ti so v najtežjih časih bili tisti, ki so držali slovenska ognjišča živa."
V oddaji je poudaril velik pomen šolstva za te kraje, sploh nedavno odprtje prenovljenih prostorov dvojezične šole v Špetru, ki nosi ime po Petru Petričiču. Spregovoril je tudi o značaju Beneških Slovencev: "Ti ljudje so srčni in so bolj odprti, kot mi. Očitno jih je latinska kultura oplazila, ne dajo se kar tako, so žilavi." V pogovor je posebno podčrtal pomen stalnih stikov in dialoga.
Zdravko Likar je imel kar nekaj ponudb za poslanca v parlamentu, za delo na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, ali na konzulatu v Trstu, nekaj krat je bil že tik pred sprejetjem, a se je vsakič odločil, da bo ostal v Posočju in bo na tak način največ naredil za Posočje in Beneško Slovenijo. Tako že od leta 1970 sodeluje pri pripravi novoletnega srečanja Slovencev iz Posočja in Beneške Slovenije, ki potekal v Bovcu oz. Kobaridu. Lepe spomine ima na 1. maj 2004, ko je Slovenija postala del EU in na 21. december 2007, ko smo vstopili v šengensko območje. Obakrat so pripravili veliki slovesnosti.
In kakšno je življenje v Posočju? "Od osamosvojitve do danes se je število prebivalcev zmanjšalo za 2000, to je več kot 10 odstotkov, sicer prihajajo tujci, v te kraje prinesejo neko svetovljanstvo in dobro je to, da obnavljajo hiše, teh ne bodo odnesli s seboj." Dejal je, da ima Posočje veliko prednost, da skozi ni speljana ne železnica, ne avtocesta: "Za razvoj turizma je to zelo dobro, za zaposlovanje pa manj, saj manjkajo službe za visoko izobražene kadre." Majhen prispevek pri tem, da so nekaj mladih ljudi ohranili v Posočju, ima tudi že omenjena Fundacija Poti miru.
