Dr. Julka Nežič
Dr. Julka Nežič: Bogoslužje je gledanje s srcem
Slovenija Nataša Ličen
Na veliko soboto smo v oddajo Naš gost povabili dr. Julko Nežič, doktorico teologije, ki je diplomirala iz liturgike. Vrsto let je bila asistentka na teološki fakulteti Maribor, pozneje pa višja predavateljica nauka o zakramentih na Katehetsko pastoralni šoli. Je avtorica več drobnih knjig s področja liturgije in pastorale.
Julka Nežič: »Za študij teologije me je v času drugega vatikanskega koncila navdušil domači župnik. V sedemdesetih letih sem po končani Teološki fakulteti odšla na Liturgični inštitut v Nemčijo, kjer sem delala specializacijo. Pozneje, ko sem se vrnila domov, sem bila na škofiji zadolžena za bogoslužje v družini. Kot ženska sem se bolj usmerjala v praktično, v pastoralno smer. Na Mirenskem katehetskem tečaju, ko je predaval nek profesor z Gradca, sem se zelo navdušila za tako imenovano družinsko bogoslužje. Pri nas smo takrat po družinah poznali le skupne molitve, kaj več od tega pa ne. Omenjeni predavatelj pa je takrat govoril o tem, kako živeti bogoslužje v družini, kako vanj uvajati otroke in podobno, in me v tem tako navdušil, da sem se v času specializacije v Nemčiji potem usmerila bolj na to področje. V Nemčiji je bilo že takrat veliko drobnih knjižic v pomoč družinam pri liturgični vzgoji in življenju otrok, pri nas tega ni bilo toliko, in tako smo s tem začeli počasi tudi pri nas. Že po prvih izdanih knjižicah smo videli, kako željno so jih čakali ljudje in tako smo delali naprej.«
»S svojimi knjižicami sem ljudem skušala približati in pojasniti obredje celotnega cerkvenega leta, pomagati družinam vzpostavljati ravnotežje. Seveda pa so pri osveščanju ljudi najprej na vrsti duhovniki, ki morajo znati razložiti ljudem, da ti začutijo pomen običajev, ki jih opravljajo doma. Predvsem pa morajo znati razložiti ljudem, da se s temi običaji pripravljajo na vrhunec bogoslužja v cerkvi. To je bistvo domačega bogoslužja, priprava na vrhunec, ki ga doživimo v cerkvi, pri sveti maši.«
Naj bo tema še tako težka, že droben soj svetlobe jo prežene
»Kadar molimo skupaj, je to družinska molitev. Če pa je molitev obogatena še z različnimi sestavinami, ki jih najdemo tudi v bogoslužju, kot recimo z različnimi telesnimi držami, simboli, kot so sveča, križ, potem z blagoslovljeno vodo in seveda z odlomkom iz Svetega pisma, pa je to družinsko bogoslužje.«
»Rasla sem ob zdravi veri staršev, zorela pa sem versko potem v župnijski mladinski skupini. Pozneje sem, od tretjega letnika študija, živela v mariborskem župnišču, kjer sta stanovala tudi dva starejša, srčna in predana duhovnika in eden od njiju, ki je bil pol stoletja starejši od mene, bil je vodja pastoralne službe in pred vojno izseljeniški duhovnik na Nizozemskem, zelo razgledan, liturgija mu je bila tudi zelo pri srcu, mi je bil velika opora v veri. Pri svojem študijskem zanimanju so me najbolj zanimali zakramenti, posebej priprava na prvo spoved in obhajilo, kjer sem v sedemdesetih letih tudi sodelovala pri nastajanju prvega priročnika, potem me je seveda zanimala tudi evharistija in zakrament bolniškega maziljenja. Posebej, ko sem pozneje zbolela, sem spoznala, da ga verniki ne razumejo prav in se ne zavedajo njegove prave zdravilne moči.«
