S križem si delimo veselje in žalost
Cerkev na Slovenskem | 05.04.2017, 18:25 Nataša Ličen
Četrti dan radijskega misijona nas je v osrednjem popoldanskem govoru nagovarjal lazarist prof. dr. Stanko Gerjolj, ki je razmišljal o križu. Križ je odprto geometrijsko znamenje. Razteza se v štiri smeri in se pravzaprav nikjer ne konča. Ta njegova odprtost nosi v sebi tudi široko paleto vsebinskih in komunikacijskih sporočil. Je prvo znamenje, ki ga podelimo novorojenčku in zadnje, s katerim se v krščanski kulturi od bližnjega poslovimo.
Jezus nas uči sprejemati in nositi križ
Že človeško telo je oblikovano v podobi križa. Pravzaprav nosi naše telo kar dva križa. Eden nam pomaga, da hodimo skozi življenje kot pokončna bitja. Drugega pa oblikujemo takrat, ko razširimo roke. Križ razširjenih rok je izhodišče za komunikacijo, izhodišče za objem – tako v veselju kot v bolečini. Ko bližnjega doleti bolečina, ga najbolj potolažimo tako, da razširimo roke in ga objamemo.
Bog nam pomaga nositi križ
Ob križu navadno najprej pomislimo na bolečino. Prvi namig na »križ« bolečine srečamo v Svetem pismu neposredno po poročilu o izvirnem grehu, ko je človek izgnan iz raja. Ta dogodek nas spominja na rojstvo, saj smo bili takrat »izgnani iz raja«. Tako rajsko udobno, kot v maternici, ni nikoli več v tem zemeljskem življenju. Čeprav se veselimo novega življenja, po njem hrepenimo in ga z veseljem sprejmemo, vendarle pravimo, da otrok »prijoka« na svet. Vendar že prvi materin objem novorojenemu otroku oznani, da »križa življenja« ne bo nosil sam. Ta materinski objem takoj po izgonu iz raja Bog ponudi tudi prvima človekoma, Adamu in Evi. S tem dejanjem Bog pokaže človeku, da tudi po grehu ostaja njegovo ljubljeno bitje in mu ni vseeno, kaj se z njim dogaja.
Empatija križa
Bolečina je po eni strani nekaj, česar si v življenju ne želimo, po drugi strani pa nas empatično privlači. Sočutje nas zna potegniti v bolečino drugega. Ko se pri svojem delu srečujem z ljudmi v stiski, čutim kako ti ljudje potrebujejo poslušalca, ki si upa vsaj zavonjati njihovo bolečino ter se jim tako približati, da začutijo njegov dotik. Šele tak »dotik« v bolečini jim odpre vire moči, ki omogočajo spremembe in odpirajo odrešenjske poti v drugačno življenje.
Križ v slovenskem prostoru
Slovenska zemlja je posejana z znamenji križa, ki izražajo tako bolečino kot upanje in vero v naš življenjski prostor. Ti križi nosijo v sebi moč besede in pravijo, da je naš narod veliko trpel, pa tudi upal in veroval. Na nek način lahko rečemo, da se nek narod rodi in zave svoje identitete takrat, ko sprejme svoj križ. Križ svojih korenin in preteklosti, vključno s svojimi hibami in bolečinami, pa tudi križ upanja, vizij ter ne nazadnje svojih skupnih vrednot in vere.
Križ(i) in sodelovanje pri odrešenju v zakonu in družini
Če se križem in težavam v zakonu in družini izmikamo in pred njimi bežimo, bodo vse težji in, kot vemo iz mnogih primerov, celo neznosni. Če pa jih sprejemamo z ljubeznijo, pa lahko še tako zapletene situacije spremenimo v dejanja, ki nas napolnijo z odrešenjskim upanjem. Iz izkušenj vemo, da ima človek več obrazov, ki jih – včasih kot maske – menja in spreminja. V različnih okoliščinah znamo uporabljati različne obraze. Pozitivna in spoštljiva komunikacija pri sogovorniku ustvarja lep obraz, negativna in prezirljiva pa »grdega«.
Križ kot znamenje molitve in poguma
Kaj lahko se zgodi, da nam v zahtevnih in napornih preizkušnjah »upadejo roke«. Življenje je marsikdaj tudi pod vidikom vere nepredvidljivo in še tako trdna osebna vera, upanje in zaupanje lahko oslabijo in se v težkih preizkušnjah izgubijo. Zato je občestvena molitev, kjer drug drugega podpiramo v veri, ljubezni in upanju, močnejša in krepi tudi moč osebnega odnosa v Boga. Okrepljeni in opogumljeni z občestveno molitvijo lažje sprejemamo tudi lastne križe, čeravno marsikdaj za marsikoga ostanejo še vedno težki.
