Jože Zupančič
Sprijazniti se s trpljenjem? To me ne prepriča!
Radijski misijon
Dopoldanski misijonar Jože Zupančič se je ustavil ob razmišljanju o križu, ki stoji v sredini naslova današnjega misijonskega dne. Ob tej besedi lahko najprej pomislimo na krščanski simbol, znamenje odrešenja in dokaz Božje ljubezni. Poleg tega pa beseda križ v vsakdanji govorici pomeni tudi trpljenje, težava, skrb, bolezen, starost in tudi smrt. Je dovolj, če kdo reče, da se je treba pač sprijazniti s trpljenjem ali celo vdati se? Takšni nasveti, pravi lazarist Zupančič, me niso prepričali. Prav tako ne morejo pomagati prazne in površne besede tolažbe. Duhovni pisatelj Pronzato je zapisal: »Ni revnejšega bitja kot človek, ki misli, da more do dna razumeti bolečino bližnjega.« Kaj nam ostane ob trpečem človeku? Molk in tiha navzočnost, ki daje čutiti, da trpečemu želimo biti blizu.
Lazarist Jože Zupančič je dolga leta spremljal bolnike in invalide in iz izkušenj z njimi se je, kot pravi, vedno čudil, kako pogumno so se mnogi soočali s svojo prizadetostjo. Mnogokrat celo hitreje kot njihovi domači. Seveda ni dovolj enkrat reči: Sprejmem. Dejansko je potrebno vsak dan znova sprejeti, kar pomeni trajno razpoložljivost: sprejemati. Hudo trpljenje je vedno preizkušnja. Nevarno je, da bi zamajalo našo vero. V večini primerov pa se trpeči vernik še bolj oklepa Kristusa, saj na svojem telesu dopolnjuje to, kar še manjka Kristusovemu telesu, ki je Cerkev.
To je pot pripravljenosti, ki jo Bernhard Häring opisuje takole: »Resnica, da smrt ni zadnja katastrofa, verujočega ne odvezuje od razumne skrbi za svoje življenje. Oboje, vera v odrešeno smrt in ljubezen do življenja kot Božjega daru in naloge, se upira prezgodnji smrti. Dobro je hrepeneti po tem, da bi živeli tako dolgo, dokler ne bi čas življenja dozorel v ljubezni do Boga in do bližnjega. Zato je »naravno« upirati se smrti, ki se naznanja, preden je naš čas dopolnjen.
Če hudo bolan človek začenja razumevati, da se mu nezadržno približuje smrt, se začne notranji boj, katerega izid je bodisi ustvarjalna rešitev bodisi krčevita zavrnitev. Ta proces ima (po mnenju Kübler-Rossove) po navadi naslednje stopnje: 1. zgroženost in zaprepadenost (zakaj jaz?); 2. jeza in nejevolja; 3. poskus pridobiti čas (pogajanje z Bogom); 4. depresija in občutek izgubljenosti; 5. sprejem.
Duhovnik Jože Zupančič je ob koncu spregovoril tudi o krotkosti, ki je na Vincencija Pavelskega napravila močan vtis. Krotkost obsega prijaznost, ljubeznivost in lepo vedenje. Krotkost je sv. Vincencij uvrstil med dušne zmožnosti svojih sodelavcev, pri čemer mu je kot prvi nagib vedno Kristusov zgled.
