Križnar: EU z davkoplačevalskim denarjem financira islamske milice za iztrebljanje nedolžnih v Sudanu
Svet Petra Stopar
Pred dvema mesecema so v Južnem Sudanu razglasili lakoto, ki je uradno posledica dolgotrajne vojne, suše in hiperinflacije. Da se lakota širi tudi v Sudanu, med staroselci v Nubskih gorah, Modrem Nilu in Darfurju, opozarjajo humanitarni aktivisti na čelu s Tomom Križnarjem. Kritični so do evropske zunanje politike, ki po njihovih ugotovitvah ne naredi ničesar za zaščito civilistov, marveč podpira množične morilce na čelu s sudanskim predsednikom Omarjem al Bašírjem.
V enem od zadnjih sporočil aktivista Toma Križnarja beremo, da svetovni mediji ne poročajo niti o Južnem Sudanu niti o Sudanu, medtem ko tam »na skrivaj prihaja do množičnega iztrebljanja domorodcev«. Kot poroča Križnar, mnogi raziskovalni novinarji, med njimi Britanec Phil Cox in Sudanec Hari Daud, »skupaj razkrinkavajo korporativno zunanjo politiko Evropske unije do vojaške hunte Omarja Baširja, ki z denarjem nas davkoplačevalcev financira džandžavide, islamske milice, za iztrebljanje nedolžnih afriških družin v Darfurju, Nubskih gorah in Modrem Nilu, hkrati pa beguncem zapira pot čez Saharo in Sredozemlje, kar je uradno edini evropski interes«. »Pa seveda ni,« je prepričan Križnar. Ob tem opaža, da »žal vsa ta poročila ne povedo skoraj nič o zunanji politiki ZDA«. Poudarja, da rabimo več resnice in da se mora »takoj nehati zavajanje in odvračanje pozornosti javnosti z žrtvenikov, kjer žrtvujemo vsi zato, da se na planetu ne bi nič spremenilo«.
V svojem prispevku za Sobotno prilogo Dela, katerega povezavo je preko elektronske pošte delil z ostalimi mediji, je spomnil, da sta februarja dve agenciji Organizacije Združenih narodov (OZN) sporočili, da smrt zaradi lakote grozi poldrugemu milijonu otrok v Južnem Sudanu, Somaliji, Jemnu in severni Nigeriji. Kot glavni vzrok za neskončno trpljenje in umiranje v državi, ki se je osamosvojila leta 2011, »se navaja vojna za nadzor naftnih polj med dvema glavnima tekmecema«, južnosudanskim predsednikom Kirom in nekdanjim podpredsednikom Mačarjem, oziroma plemenoma Dinka in Nueri.
A Križnar piše, da »za največjo humanitarno katastrofo« niso krivi samo oni ali Sudanska ljudska osvobodilna vojska (SPLA) ter Nacionalna varnost, torej ti, ki so leto prej pod prisilo ZDA, Velike Britanije in Norveške ter podporo Afriške unije in OZN podpisali mirovni sporazum, ki je kmalu propadel. Niti niso za lakoto krivi samo tujci, ki se prihajajo na nove načine okoriščati v Afriko, ali naravni zakoni.
Za novo množično trpljenje in umiranja smo po Križnarjevih besedah krivi vsi. »Vsi, ki smo vedeli, da prihaja, pa nismo naredili nič ali vsaj ne dovolj, da bi vse to, kar zdaj mori in pobija, preprečili. Najbolj tisti, ki smo vedeli, a tudi tisti, ki niso hoteli vedeti – čeprav je bilo že od razglasitve nove države mogoče predvidevati, kaj se bo zgodilo,« je zapisal.
Križnar, ki je bil lani nekaj časa zaprt v južnosudanskem zaporu, opozarja tudi na grozovita mučenja zapornikov, med katerimi so mnogi novinarji, akademiki in aktivisti. Sam pa se trenutno posveča snemanju dokumentarnega filma o Ignaciju Knobleharju, prvemu slovenskemu misijonarju v Sudanu. Povejmo še, da je možnost in željo po obisku Južnega Sudana, čigar ljudstvo se sooča z lakoto in vojno, nakazal papež Frančišek.
