Papež z egiptovskimi duhovniki
Papež egiptovskim duhovnikom: Bodite sejalci upanja in dialoga
Cerkev po svetu Marta Jerebič
Papež Frančišek je sklenil obisk v Egiptu. Današnji dan je začel z mašo na vojaškem stadionu v Kairu, kjer je poudaril, da je edini ekstremizem, ki je dovoljen vernikom, dejavna ljubezen. Popoldne je v koptsko-katoliškem višjem semenišču na obrobju Kaira nagovoril še duhovnike in posvečene osebe. Spodbudil jih je, naj se ne bojijo bremena težkih okoliščin in naj se ne vdajo skušnjavam, s katerimi se soočajo vsak dan. Podrobneje jih je opisal sedem. A papeževi nasveti ne veljajo samo duhovnikom, ampak vsem nam.
Prva skušnjava je, da se duhovnik umakne, namesto da bi vodil. Nikoli se ne smemo vdati razočaranju ali pesimizmu, češ kaj pa lahko naredim, je dejal papež in dodal, da je Dobri pastir vedno poln pobud in ustvarjalnosti. Posvečene osebe morajo vsako oviro spremeniti v priložnost, in ne vsako težavo v izgovor, kar pripelje v skušnjavo nenehnega pritoževanja. »Kdor se vedno pritožuje, v resnici noče delati.«
O opravljanju in zavisti je papež dejal, da je zavist rak, ki vsako telo uniči v kratkem času, opravljanje pa je njegovo orodje in orožje.
Kot nadalje pravi sveti oče, nas primerjanje s tistimi, ki jim je bolje, pogosto pahne v jezo. Primerjanje s tistimi, ki jim je slabše, pa nas pogosto pripelje do nadutosti in lenobe. »Kdor se vedno primerja z drugimi, se na koncu paralizira.«
Duhovniki se morajo varovati tudi pred faraonizmom, tj., ko otrdi srce in se zapre pred Gospodom in brati. »To pomeni misliti, da smo boljši od drugih in si druge podvržemo zaradi svoje prevzetnosti; da si pustimo služiti, namesto da bi služili.«
Papež je s prstom pokazal tudi na individualizem. Cerkev je občestvo vernikov, kjer je odrešenje enega uda povezano s svetostjo vseh. Individualist pa, nasprotno, je razlog pohujšanja in konfliktnosti, je dejal papež.
Kot sedmo in zadnjo skušnjavo je opisal hojo brez kompasa in cilja. To je vidno pri duhovnikih, katerih srca so razpeta med Bogom in posvetnostjo. »Posvečena oseba brez jasne in trdne identitete hodi brez usmeritve, in namesto da bi vodil druge, jih razkropi.«
Upirati se tem skušnjavam ni lahko, a je po papeževih besedah mogoče, če so duhovniki in posvečeni ukoreninjeni v Jezusu. Pozval jih je naj bodo pozitivna moč v družbi, sejalci upanja, graditelji mostov in delavci za dialog in slogo.
