Juhant: Post nam da krila in poglobi naše življenje

Slovenija | 14.03.2017, 09:40 Rok Mihevc

V tokratni oddaji Spoznanje več, predsodek manj, smo gostili akademika Evropske akademije znanosti in umetnosti Janeza Juhanta. Spregovorili smo o postu in obletnici odkritja Hude jame.

Je post hujšanje ali duhovna rast?

Za nas kristjane je post čas, v katerem skušamo še bolj utrditi temelje naše vere. V tem času izkažemo svojo hojo za Kristusom, to pomeni iti z njim na križ, da bi bili deležni vstajenja. »Da bi človek duhovno rasel, je potrebno, da se telesno omeji, si vzame čas za molitev. Človek se mora zbrati, se ograditi od zunanjosti in tako odrinemo na globoko, kot pravi Jezus. Za to je potrebno tudi obvladati svoje telo.« Post naj bi osvobodil in razširil krila ter poglobil naše življenje. »Ne gre brez določenih telesnih priprav, skozi katere človek bolj svobodno živi.« Bistvo posta je v tem, da se v molitvi odpremo Bogu, dobimo duhovno globino in večjo moč za ljubezen do bližnjega.

Post poudarjajo predvsem tisti, ki bolestno skrbijo za zdravje svojega telesa. »Grki so rekli: »Zdrav duh v zdravem telesu«. Če hočemo imeti sposobnost duhovnega poleta , potrebujemo tudi disciplinirati svoje telo in to je tesno povezano. Danes je velika nevarnost, da skušamo obdelati samo eno plat, pojavlja se t.i. kultura hrane, ko nek del našega življenja tako poveličujemo, da se ukvarjamo samo s tem. To je bolezen našega zahodne družbe, v kateri ima večina možnost izbire. Na drugi strani pa so ljudje, ki so prikrajšani in postno delovanje naj bi ravno take razlike v družbi odpravljalo.« Post ni samo zato, da bom jaz duhovno rasel, ampak bom s svojo rastjo osveščal tudi druge.

Obletnica odkritja Hude jame
"Hudo jamo smo Slovenci začutili kot travmo, a še vedno premalo. Leta 2009, ko smo videli ta mrtva telesa, je našo državo zajel šok, ki pa ga nismo osvestili v tem smislu, da bi premislili kakšna tragedija je to bila. Nobenega zaključka nismo naredili, da moramo kot družba in kot civilizacijsko občestvo narediti epilog, da je potrebno te ljudi pokopat. Deloma se je to zgodilo, a še vedno je pokop nedokončana zadeva. Se sicer odpira miselnost, da je potrebno narediti vseslovensko grobišče in ko bomo ljudi pokopali, bomo s tem prišli do zaključka rehabilitacije sprave.

V oči pa nas bode knjiga »Podivjana celina«, ki govori o tem, da so bila ta dejanja stihijsko maščevanje, ki ni imelo nobenih načrtov, v smislu »milo za drago«. Če pa pogledamo bolj natančno, vidimo, da je bilo vse načrtovano in je šlo za strateško načrtovane zadeve, ne pa maščevanje."