Z Gregorjevim, ko gre luč v vodo, pride pomlad

Slovenija 13. 03. 2017, 10:48 Nataša Ličen

Marsikje po Evropi na zelo podoben način, kot pri nas, izvajajo znano šego spuščanja luči po vodi. So pa gregorčki slovenska posebnost. Pri gregorjevem in pri spuščanju luči po vodi gre za izjemno stara izročila, in ne gre samo za rokodelsko tradicijo. Rokodelci so to šego prevzeli veliko pozneje, tam nekje okrog petnajstega, šestnajstega stoletja. Gregorjevo ponuja številne možnosti, kako bi lahko šega znotraj lokalnih okolij ostala posebna in edinstvena. Gregorjevo mora ostati šega posebnega sporočila in vsebine.

Gregorjevo: Ko gre luč v vodo in se prične pomlad. Knjiga, z zgoraj izpisanim naslovom, je izšla ravnokar in na prijeten način predstavlja praznovanje gregorjevega na Slovenskem, sorodna praznovanja drugod v Evropi in razkriva tudi mitološka ozadja spuščanja luči po vodi. Prikazuje šego, kakršna je živela v preteklosti, njeno preoblikovanje do sodobnosti in ponuja pot njenemu prihodnjemu razvoju. Je bogato opremljena s prek 200 starimi in novejšimi fotografijami, ima znanstvena aparat in sodi med najpomembnejša sodobna etnološka dela s področja obravnave šeg in navad na Slovenskem.

Dr. Bojan Knific, etnolog in avtor omenjene knjige: »Leta 2015 smo dali pobudo, da bi Gregorjevo kot šego, vpisali v Register nesnovne kulturne dediščine in lansko leto se je to zgodilo. Želeli pa smo si še podrobnejše predstavitve, da bi našli ozadja, od kod izvira, kako se je šega razvijala, kakšna je njena podoba v sodobnosti in kakšne so možnosti njenega razvoja v prihodnje. Vpis v register ali v katerikoli drug seznam šegi ne pomaga, bistveno je, da je šega živa med ljudi.«

»Spuščanje luči po vodi je prijetno dejanje, s katerim se radi poistovetimo. Imamo ogenj in vodo, in kdo ne mara tega? Drugo, kar se mi zdi pomembno pa je, da bi moralo Gregorjevo nadomestiti Valentinovo, ki je s komercializacijo prišlo k nam. Gregorjevo pa ima znano in pomembno tradicijo, ki bi lahko prevzelo vsaj del pomena Valentinovega.«

»Spoznanja o Gregorjevem, ki jih poznamo danes, lahko vplivajo na to, da se bolj zavedamo njegovega pomena in ga lažje interpretiramo v sodobnost. Istovetnost slovenstva se kaže prav skozi dediščino, še najbolj skozi dediščino šeg in navada. Gregorjevo je slovenska posebnost, o tem lahko govorimo, spuščanje luči po vodi pa ne, to je znano marsikje po Evropi, to so počeli na Bavarskem, v Švici, Italiji, tudi na Češkem in tako naprej, toda ob drugih dnevih koledarskega leta. Pri nas pa se je utrdil sv. Gregor, ki je po starem Julijanskem koledarju prvi pomladni dan.«

»Korenine šege segajo daleč nazaj v predkrščansko dobo. Na Gregorjevo se ptički ženijo, odrasli v grmovje skrijejo nekaj sladkarij in potem otroci iščejo te ostanke ptičje svatbe, marsikje pa je ta praznik resnično povezan s spuščanjem luči po vodi. Šega je ostala živa predvsem v rokodelskih središčih, so pa šego spoštovali tudi kmetje.«