Vzgojni stereotipi in dvom v vrednote
Slovenija | 11.03.2017, 11:50 Nataša Ličen
V drugi marčevski oddaji Za življenje, za danes in jutri smo se pogovarjali s specialnim pedagogom Markom Juhantom. Pogovor smo peljali skozi vsebine postnih odpovedi, neenakih pozornosti staršev med sorojenci, vzgojnih stereotipov in uvajanje discipline. Kot vedno nas je tudi tokrat presenečal z razlagami in s svojim velikokrat drugačnim pogledom na vzgojne zadrege.
Povzemamo le nekaj najodmevnejših misli, v vabilo k poslušanju posnetka celotnega pogovora. Knjižna dela, vzgojni časopis »Po pameti« in ostale aktivnosti Marka Juhanta ter njegovih sodelavcev najdete na spletnih straneh cmrlj.si. Oglejte si. Gradivo je dosegljivo vsem.
»Po navadi ni dovolj, da se nečemu samo odrečemo. To je premalo. Stvari moramo uravnotežiti. Če nekaj odvzamemo, moramo nekaj drugega dodati. Namen odrekanja ali posta so spremembe. Čas posta je tudi čas dajanja, ne samo, da sebi ne privoščimo, ampak da drugim več dajemo. Odrasli vemo, da je večje veselje dajati kot prejemati. Pri otrocih veliko šteje obred. Prvič je zanimiv in drugič, ko ga začnejo prepoznavati, so del tega obreda in z leti jim manjka, če ga ni.«
»Že pri dveh letih se otroci naučijo, kaj pomeni beseda ne. Do šestega leta jo potem intenzivno preizkušajo, ali je res veljavna, ali bodo starši vztrajali pri postavljenih mejah ali ne. In, potem puberteta, ko otroci v paketu spet vse še enkrat preverjajo. Znova preizkusijo, kaj pomeni beseda ne, kje so meje, kakšen odnos si lahko privoščijo, kakšne besede lahko uporabljajo in podobno. Vse preverijo.«
»Beseda vzgoja je približno tako lepa, kot beseda mama. Dobro vzgajati ne moreš, pa si lahko še tako dober strokovnjak, če nimaš tesne povezave in pristnih odnosov z osebo, ki jo vzgajaš. Z vzgojo posegamo najgloblje v človeka. Zato ne more vzgajati kdor koli.«
»Otroci, ki nimajo toliko pozornosti, ki se jim manj posvečamo, se »posla« lotijo sami. Ko ugotovijo, da zmorejo, s tem nadaljujejo. In postanejo pravi eksperti. Res. In to pogosto zelo uspešno prenesejo naprej v življenje.«
»Otrok se hitro navadi slabega, dobro pa hitro pozabi. To ne drži. Kolikor je navada utrjena, toliko bolj bo trajna. Če je utrjena dobra navada, bo ta ostala in obratno. Drugi stereotip je: Ne povej kaj dobrega o otroku, da se ne bo pokvaril. To ne drži. Pohvalimo. Slovenci imamo težave s pohvalami. Vsi se vračamo v prva tri leta svojega življenja, kar nam je takrat manjkalo, bomo iskali vse življenje.«
»Dobro se spomnim svojega očeta, ki je rekel: »Ko boste vi prevzeli volan, bo šlo vse v propad«. In tako je šlo od generacije do generacije. Prvi civilni zapis, ki ni govoril o Bogu, je bil zapis patra, ki je tožil čez mlade, in dejal, kam gre ta svet, ko otroci ne ubogajo več svojih staršev. Delajo povsem druge stvari. To je torej večna stvar. Naši možgani, gre za čisto fiziologijo, nas opozarjajo, da otroci delajo nekaj, kar ni varno. Življenje skrbi zase, zato branimo svoj način, to je globoko v nas, ne nasprotujemo iz čiste zlobe na vso silo otrokom, ker bi hoteli zaustaviti razvoj. Naša naloga je, da otroke zadržimo v za nas še varnih mejah. To je težko. Ni enostavna naloga. Bolj zaupajmo otrokom, bo lažje.«
