Msgr. Viganó: Opravljanje vedno povzroči razdor

Slovenija | 09.04.2017, 09:40 Marjana Debevec

Prefekt vatikanskega Tajništva za komunikacijo, msgr. Dario Edoardo Viganò, in vodja teološko-pastoralnega oddelka tega tajništva dr. Nataša Govekar, sta na srečanju sodelavcev katoliških medijev predstavila reformo vatikanskih medijev. Do poletja naj bi vzpostavili en večjezični spletni portal, kjer bo mogoče najti video posnetke, besedila, fotografije in podcast. Msgr. Viganò je v Galeriji Družina predstavil tudi svojo knjigo z naslovom Šepet opravljivcev: Oblike diskreditacije v družbi in Cerkvi. Ob tem smo ga povabili pred radijski mikrofon.

Msgr. Dario Eduardo Viganó, v Ljubljani ste predstavili svojo knjigo z naslovom Šepet opravljivcev - oblike diskreditacije v družbi in Cerkvi. Kako bi vi definirali opravljanje? Če na primer v službi govorimo o nekom, povemo o njem določena dejstva in dodamo naša mnenja, ali je to že opravljanje?

Opravljanje je nekaj, kar ni resnica, ali pa resnici nekaj doda. Opravljanje je torej neresnica, ali pa pol resnica. Opravljanja pogosto obravnavamo zelo površinsko, pravimo, da nas to ne zanima, vendar pa bi morali biti zelo pozorni nanje, predvsem v digitalni dobi družbenih omrežij. Opravljanje je namreč oblika moči, oblasti, ki vključuje, ali pa izključuje. Kot pravi papež Frančišek gre za prave oblike umora z jezikom.

Papež govori celo o terorizmu jezika. Kakšno škodo prinaša opravljanje?

Opravljanje na splošno vedno povzroči razdor, greh razdora. Gre za to, da osebo spravimo na slab glas, da ne bi bila del neke skupine ali imela neko vlogo v družbi in Cerkvi. Pomeni, da osebo, njene sposobnosti, izločiš iz tega, kar bi lahko dala družbi in Cerkvi. Prav to povzroča hudič, torej razdor, razkol.

Kaj lahko torej prinese opravljanje? Lahko se zgodi, da nekdo, ki nima za to sposobnosti, prevzame neko vlogo v Cerkvi ali družbi. To potem vodi v osebne stiske in dolgoročno v zavedanja lastne nesposobnosti in tako v težke psihološke težave.

Kaj ste želeli s svojo knjigo Šepet opravljivcev sporočiti?

Želel sem v okviru vede semiotike, govorne komunikacije, ki se ukvarja z jezikovnimi znaki, simboli in sistemi znakov, analizirati kako nastane in kako se razvija oblika diskreditacije. Poznati jo moramo namreč dobro, če se želimo dobro pripraviti na to, kako bi se pred opravljanjem obranili. Zavedati se moramo, da smo slej ali prej vsi vključeni v ta proces. Lahko smo objekt opravljanja, ali pa poslušamo opravljanja in tako postanemo del te verige opravljanja. Gre torej za obliko moči, na katero moramo biti zelo pozorni, jo dobro preštudirati, saj je danes še kako pomembna.

Še nekaj vprašanj na splošno o komunikaciji: Kaj vam je najbolj všeč pri komunikaciji papeža Frančiška?

Papež Frančišek je človek, ki komunicira z veliko neposrednostjo, komunicira s telesom, z dejanji, toda predvsem uporablja jezik, ki ni abstrakten in pojmoven, ampak pripoveduje zgodbe. Lahko rečemo, da papež ne priznava nikomur vloge nasprotnika evangelija. To pomeni, da kdor posluša papeža Frančiška, se sicer zave, da živi mogoče na bivanjskem obrobju, ker živi v neurejenih, ranjenih ali težkih družinskih razmerah, vendar zaradi vsega tega ni sovražnik tistega, o čemer pripoveduje papež Frančišek, torej evangelija.

Zato se ljudje čutijo sprejeti, se dajo na razpolago, zaupajo temu, kar pravi papež in torej zaupajo Gospodovemu evangeliju.

Zdaj ste torej rekli, da papež nikomur ne priznava vloge nasprotnika evangelija. Včasih pa se v Cerkvi, tudi v katoliških medijih zgodi, da iz vere ustvarimo ideologijo in ne srečanja z Jezusom. Kako preseči ta pogled, kaj bi svetovali nam novinarjem?

Verska izkušnja je izkušnja, ki osvobaja, ker je vera srečanje z Gospodom Jezusom. Njegovi učenci so tako tesno povezani z Jezusom, da čutijo nujnost posredovati lepoto odrešenega življenja drugim ljudem. Seveda, včasih obstaja nevarnost ideologiziranja krščanske izkušnje, da si jo predstavljamo kot nekaj, kar moramo doseči z lastno sposobnostjo in načrtovanjem. Vendar ni ravno tako. Zakaj? Zato, ker sta se z utelešenjem človek in Bog srečala v Jezusu. Telo vsakega moškega in vsake ženske ima torej okus po večnem, po nebesih; v sebi ima Kristusovo meso. Vera je torej nekaj, kar moramo sprejeti, nekaj, kar se mora pokazati v načinu, kako živimo odnose, inteligenco, delo, študij. Ni torej nekaj, kar moramo doseči in še manj nekaj, kar si zaslužimo. Milost je namreč zastonjska ne nekaj, kar je mogoče pridobiti.

Kakšna je pri tem vloga nas novinarjev? Tudi v Cerkvi so nekateri za papeža, drugi proti papežu. Kako povezati obe strani, da bi šli skupaj naprej?

Gre za polarizacijo, za nekoga ali proti nekomu, za nekaj ali proti nečemu. Ponavadi je to povezano z zelo nizko novinarsko profesionalnostjo. Mislim, da bi morali vsi novinarji, še posebej katoliški, pomagati bralcu ali poslušalcu razumeti širše razloge. Resnica namreč pogosto ni črno bela, ampak ima različne odtenke sive barve. Nek novinar, ki ima nalogo formiranja, ker se ukvarja z ljudmi, s pogledi na stvari in oblikovanjem javnega mnenja, ne sme postavljati ene ljudi ali njihova mnenja nasproti drugim, ampak najti to, kar so vedno poudarjali papeži, torej vse tisto, kar povezuje, česar pa je veliko več, kot tistega, kar nas ločuje.

V naši družbi, pa tudi v Cerkvi je zelo močan individualizem. Kako v uredništvih ustvariti večjo skupnost, občestvo?

Danes v medijih ne moremo več delovati sami ali kot posamezniki. Mediji so namreč uspešni, če delujejo timsko, če si podelijo vse ideje in možnosti, kako to uresničiti. Poleg te profesionalne ravni, ki je za katoliški svet, nekaj minimalnega, pa je tudi res, da smo vsi del krščanske skupnosti Jezusovih učencev. Zato je vidik občestva tisti, ki mora biti za nas najbolj pomemben. Občestvo pa ni neka ideja; krščanstvo ni ideja, gre namreč za zelo konkretne stvari. Ne morem reči: 'rad te imam', če nisem sposoben s teboj konkretno ustvariti nekega izdelka. Ko namreč krščanska vera postane ideja, hitro lahko postane tudi ideologija.

Msgr. Vigano, hvala za pogovor!