Dr. Nataša Govekar: Komunikacija se v prvi vrsti dogaja preko nasmehov, dotikov, gest.
Slovenija Marta Jerebič
V Sloveniji sta se prejšnji teden mudila prefekt vatikanskega Tajništva za komunikacijo, msgr. Dario Edoardo Viganò, in direktorica teološko-pastoralnega oddelka v tajništvu, dr. Nataša Govekar. Sodelavcem v katoliških medijih sta pojasnila, kako poteka reforma vatikanskih medijev, msgr. Viganò pa je v Galeriji Družina predstavil tudi svojo knjigo z naslovom Šepet opravljivcev: Oblike diskreditacije v družbi in Cerkvi. Ob tej priložnosti smo oba povabili pred mikrofon. Tokrat objavljamo intervju z dr. Natašo Govekar.
Papež Frančišek je leta 2015 ustanovil Tajništvo za komunikacijo. Vas je postavil za vodjo teološko-pastoralnega oddelka. S čim konkretno se ukvarjate?
Tajništvo za komunikacijo je papež Frančišek ustanovil z namenom, da bi vse strukture, ki so se doslej ukvarjale s komunikacijo v Vatikanu, stopile skupaj in tako bolj odgovorile na potrebe poslanstva Cerkve v sodobnem svetu. Ker je to tajništvo oblikovano iz preteklih devetih institucij in obsega 650 zaposlenih, imamo v strukturi poleg prefekta in tajnika tega dikasterija pet direktorjev, ki vsak s svojega stališča gleda na celotno situacijo. Teološko pastoralni oddelek je tisti oddelek, ki gleda ravno na ta vidik poslanstva Cerkve - teološko pastoralni vidik. Kakšna je teološka vizija komunikacije in kakšen je pastoralni vidik? S čim se konkretno ukvarjam je težko reči, ker je ogromno sestankov in srečanj z ljudmi. Težko je opisati, kako se to konkretno prevede v posamezne ure dneva. Oddelek ni samo podedoval naloge Papeškega sveta za medije, ampak ima nalogo, da gleda na celoto vseh teh devetih inštitucij.
Naloga Tajništva za komunikacijo je izpeljati reformo vatikanskih medijev. Gre predvsem za njihovo združevanje. Na kakšni stopnji je sedaj ta reforma in kakšen je njen končni cilj?
Reforma je bila zamišljena postopno, se pravi v štirih letih. Nemogoče je namreč misliti, da bi se vse zgodilo čez noč, saj gre za devet institucij, ki ima devet različnih načinov dosedanjega dela, in gre za veliko število ljudi. Prvo leto 2015, torej od trenutka ustanovitve tajništva in do konca leta 2015 se je pripravilo pot za vstop prvih treh delov - Vatikanskega internetnega servisa, Tiskovnega urada in Papeškega sveta za medije. Leto 2016 je pripravilo vstop Radia Vatikan in Vatikanskega televizijskega centra, v naslednjem letu pa se pripravljamo na vstop ostalih institucij – tiskarne, založbe Lev in fotografskega servisa.
Cilj je torej nekako, kot smo slišali na predavanju, vzpostaviti en spletni portal. Kaj vse bo na njem?
Gre za spletni portal, ki bo multimedijski. Tudi Radio Vatikan že dolgo ni več samo radio, saj je postal portal, kjer dobimo tudi avdio in druge stvari, npr. fotografije. Na novem portalu bo prva naloga seveda, da bo uporabnik našel novice na enem samem mestu. Sedanje stanje je neprijazno do uporabnika samega, ki npr. išče Angelovo čaščenje in najde celo vrsto spletnih strani, preden se odpre karkoli vatikanskega.
Kateri vatikanski medij je najbolj priljubljen?
To je težko odgovoriti, zanimiva pa so družbena omrežja. Dosedanje strani news.va so veliko manj obiskane, kot to, kar isti portal objavi na Facebooku. To dejstvo je nemogoče zanemarjati. Nadalje ima Twitter daleč največji domet – 33 milijonov sledilcev. Veliko spremljamo tudi Instagram, ker je šele »enoletni otrok«, odziv ljudi pa je pozitiven, tudi komentarji so obrnjeni naravnost na papeža. Zelo veliko prošenj imamo za molitev in za samega papeža. Gre za neke vrste objem ljudi tudi od daleč, ki ga morda ne bodo nikoli srečali v živo, ampak na ta način izražajo podporo pri njegovem poslanstvu.
Kaj vas najbolj nagovarja pri papeževem načinu komunikacije?
Mislim, da je zelo velika priča tega, kako se komunikacija ne dogaja v prvi vrsti na osebni ravni, ampak se pretaka preko nasmehov, dotikov, gest.
Prav v prej omenjenih komentarjih velikokrat preberemo: »Hvala za tvoj glas, čeprav ne razumem jezika, ki ga govoriš. Lahko pa razumem prijaznost tona, s katerim nagovarjaš ljudi. Že samo tvoje obličje me umirja.«
»Mi lahko prosim poveš, kako naj pridem do miru, ki ga izžareva tvoje obličje?«
Vse to je potrditev, da dejansko človek spregovori že veliko prej, kakor v resnici spregovori. Tista beseda, ki je izrečena, je slišana, ker je prej spregovoril že cel človek.
