Slovenski kulturni praznik v Frankfurtu

Slovenci po svetu | 14.02.2017, 11:59 Matjaž Merljak

Za zadnji božični praznik, praznik Jezusovega darovanja v templju smo imeli v Frankfurtu praznično mašo z blagoslovom sveč, po maši pa je sledil še blagoslov svetega Blaža. Kljub delavniku in seveda neugodnih večernih prometnih razmerah se nas je vseeno nekaj zbralo k tej praznični maši. Tudi za letošnji praznik slovenske kulture, za Prešernov dan so tekle priprave že kar nekaj mesecev.

V poletnem času sem se srečal z gosti, s pevci moškega zbora pri nedeljski maši v domači župniji, kjer so se spotoma ustavili na poti v Gadovo peč. V jeseni je sledil dokončni dogovor, ob tem pa tudi iskanje primerne vsebine za slavnostni nagovor, dogovor z učiteljico o nastopu šolskih otrok. V začetku januarja pa je sestanek župnijskega sveta dopolnil še podobo dvorane, kuhinje in podobnih stvari. V soboto 4. februarja pa so prispeli v Frankfurt pevci Moškega pevskega zbora Radomlje. Nekaj nedeljskih dopoldanskih ur je bilo namenjenih ogledu središča Frankfurta. Pri popoldanski nedeljski maši so peli vse mašne dele, večinoma v priredbi njihovega dirigenta Primoža Leskovca. Program na proslavi v dvorani pa se je prepletal s petjem ter recitacijami ali otroškimi uprizoritvami raznih pripovedi, kar so pripravili nekateri učenci dopolnilnega pouka in Evropske šole z učiteljico Natalijo, Nekoliko bolj podrobno so predstavili pisateljico Polonco Kovač. Sodelovali pa so tudi nekateri starejši kot so Maja, Tanja in Metka. Slednje so nam še nekaj več povedale o pesniku Prešernu. Župnikov nagovor pa se je dotaknil predvsem uradnega odnosa slovenskih oblasti do slovenskega jezika. Takole nas je nagovoril:

»Spoštovani gostje, spoštovani vsi navzoči, nekaj dni pred slovenskim kulturnim praznikom smo se zbrali tu v Frankfurtu na Majni k proslavi tega našega za tuja ušesa nekoliko nenavadnega državnega praznika, praznika slovenske kulture. Mnogi narodi in tudi naši sosedje se lahko ponašajo z neko državno tradicijo, ki ima svoj izvir stoletja nazaj, Slovenci pa seveda tega nimamo ravno v izobilju. Zato pa smo vsaj do sedaj gradili bolj na jeziku in kulturi. Pravim do sedaj.

V preteklem letu je ministrstvo za šolstvo hotelo z dopolnilom zakona o visokem šolstvu vpeljati na slovenskih univerzah tudi predavanja v angleškem jeziku. Sicer je bilo dopolnilo hvala Bogu ob precej močnem nasprotovanju umaknjeno iz nadaljnjega postopka. Lahko se vprašamo, za koliko časa, ko se bo spet pojavilo v taki ali drugačni obliki. Za nas zunaj matične domovine bodo o tem verjetno bolj merodajna razmišljanja s strani zamejskih Slovencev.

Žal se na mnogih področjih življenja uveljavlja miselnost o premoči 'razširjenega jezika' (lingua franca), to pa naj bi bila seveda angleščina. Pred dobrimi sto leti smo dobili prvo celotno slovensko gimnazijo s slovenskim učnim jezikom ustanovitelja škofa Jegliča v Šentvidu nad Ljubljano. In to ne z majhnimi porodnimi bolečinami in ob krepkem nasprotovanju takratnih oblasti. Lahko pa rečemo, da je bila na nek način podlaga za slovensko univerzo, ki je bila ustanovljena 1919 v Ljubljani, s slovenskim učnim jezikom. Nastala je iz potrebe, da bi bilo lahko vsesplošno znanje (univerzum) dostopno v materinem jeziku. A z dopolnilom zakona bi prišli do nesmisla, da bi slovenski profesor na slovenski univerzi predaval v angleščini slovenskemu študentu, pa naj bo iz matične domovine ali pa celo iz zamejstva in izseljenstva. Če pa zakonska ureditev pripelje do nesmisla, potem je enostavno slaba in govori o izgubi zdrave pameti. To pa je še dodatni dokaz, da izobrazba ne pomeni isto kot biti moder, pameten, ampak pomeni butalščino, kar pa ni jezik, ampak način razmišljanja (prim. David Bandelj, Mladika 7-8, 2016).

Ko je slovenski pisatelj in mislec iz Trsta Alojz Rebula kot briljantni dijak naredil klasično maturo v Italiji v italijanskem jeziku, je izbral leta 1945 za nadaljnji študij ljubljansko univerzo, ker zanj ni obstajala nobena druga univerza na svetu; pa ne zaradi angleščine, ampak slovenščine (prim. Tatjana Rojc, Mladika 7-8, 2016). In ko se danes mladi zamejci odločajo za študij na univerzah v Sloveniji, se prav gotovo ne zaradi izredne kakovosti teh univerz, ampak zaradi slovenščine. »Jezik je pokazatelj pripadnosti, zato je izven globalizacijski dejavnik /torej ni nekaj splošnega in samo okvirnega, dodal M.R./. Zato je jezik nevaren. Ker je jezik dejavna, zavestna in čustvena opredelitev za narod. …Če je bolan jezik, je bolna celotna družba. Ko zboli jezik, zboli družba« (Marij Čuk, Mladika 7-8, 2016, str. 11).

Pesnik in profesor Boris A. Novak opozarja na nesmiselno in nespametno slovensko zgledovanje po Nizozemcih. Na katoliški univerzi v Leuvenu, eni najstarejših, najboljših v Evropi, so pred kratkim objavili študijo o jezikovnih sposobnostih in znanju svojih profesorjev v angleščini: 85 odstotkov jih ne bi opravilo izpita iz angleščine. "Predstavljajmo si odstotek neusposobljenih pri nas! Če bomo dovolili, da v angleščini predavajo Slovenci, bomo imeli generacije, ki ne bodo obvladale ne lastnega jezika ne angleškega'' (navedeno po Večeru, 14. 7. 2016).

Jože Wakounig s Koroške v Avstriji, upokojeni profesor slovenske gimnazije v Celovcu, pa pravi, da je slovenščina v večji nevarnosti doma v Sloveniji kot v Avstriji. In o teh nevarnostih za naš jezik govorimo v času, ko je slovenščina eden od 24 uradnih jezikov Evropske zveze.

Baritonist Marko Fink pa nas opozarja na enkratnost slovenščine in njenega geografskega položaja: na svetu skoraj ni nekaj takega, da bi nek narod s svojim jezikom mejil kar dvakrat ali pa trikrat na dveh koncih svoje države oziroma ozemlja na dva tuja jezika. Na zahodu, na Višarjah, na italijanščino in nemščino, na vzhodu v Prekmurju zopet na nemščino in madžarščino oziroma madžarščino in hrvaščino (prim. Intervju, pogovor na RTV Slovenija 13. /14. 11.2016).

V letošnjem januarju je minilo 145 let od rojstva in 60 let od smrti slovenskega 'Michelangela', arhitekta Jožeta Plečnika (*23. 1. 1872 - + 7. 1. 1957). Zato je tudi letošnje leto razglašeno za 'Plečnikovo leto'. Kar je France Prešeren v poeziji, to je Jože Plečnik v arhitekturi. Po starogrškem liriku Simonidesu lahko rečemo: »Plečnikova arhitekturna stvaritev je poezija, ki molče govori« (Jožef Smej, v Damjan Prelovšek, Plečnikova sakralna umetnost, knjigi na pot, Koper 1999). Tako Prešerna kakor Plečnika in njuna dela pa lahko razumemo samo v povezavi s človeškim, narodnim in krščanskim, sicer bi ostala samo gola lupina brez vsebine. Plečnikova rojstna hiša in očetova mizarska delavnica v ljubljanskem predmestju Gradišče je stala na starem 'forum romanum' rimske Emone, na rimskem trgu antične Emone. Skoraj bi smeli reči, da je bil duh antične umetnosti že v zibelki položen v tega našega velikega arhitekta. Po očetu delavnost in disciplina, po obeh, očetu in materi pa tudi globoka trdna vera. Vsak večer so dan zaključili z molitvijo rožnega venca, zaključek molitve pa s prošnjo: Molimo za zdravo pamet. Tega ni nikoli pozabil in to je tudi dal napisati na spomenik padlim v vojni v Komendi (prim. Damjan Prelovšek, Plečnikova sakralna umetnost, Koper 1999).

In kaj naj rečemo ob vseh stiskah slovenskega jezika, ki si jih delamo najprej sami? Molimo za zdravo pamet«!

Večer se je zaključeval počasi ob okusni hrani in dobri pijači ter prepevanju pevcev, pa tudi domačini smo se vključevali v petje. Hvala vsem za pripravo in izvedbo te naše prireditve, tako učiteljici in vsem nastopajočim, pevcem iz Slovenije kakor tudi župnijskemu svetu za pripravo dvorane in dela s pripravo pogostitve. Prepričan sem, da nas vseh približno stotih ni bilo razočaranih ob res prijetnem vzdušju in lepi prireditvi ob slovenskem kulturnem prazniku.