Naš ni kriv, naš nima nič s tem, naš je žrtev
Slovenija Nataša Ličen
Specialni pedagog Marko Juhant je v januarski oddaji »Za življenje, za danes in jutri« med številnimi vprašanji poslušalk in poslušalcev odgovarjal še največ na vprašanja babic o njihovi vlogi pri vzgoji vnukov. Babice in dedki so zelo dragoceni. V petdesetih letih prejšnjega stoletja, nam je zaupala poslušalka, so celo po radiu govorili, da so babice strup za vnuke, ker je takratni sistem morda s tem želel spodbuditi starše k vpisom otrok v vrtec.
Takšna je izkušnja ene od poslušalk. Babice, ki so se oglasile v našo oddajo, pa so sporočale, da vztrajajo pri vzgoji načel, kot so jo uporabljale pri svojih hčerah in sinovih, brez razvajanja in pretiranega popuščanja. Kakšen je bil odgovor našega strokovnjaka? "Babica mora le paziti, da situacije, ko starši otrokom preveč popuščajo, jim ustrežejo v vsem in ne znajo postaviti zdravih meja, ne poslabša. Ne sme s kupovanjem pridobivati vnukov." In, zakaj se babice bolj ukvarjajo z vnuki, kot s svojimi otroci? Poslušajte oddajo v celoti, v kateri boste dobili celovit odgovor.
Že prejšnja generacija je imela težave s časom. »Današnja jih ima še bolj. Vse je postajalo zahtevnejše. Kadar se stari starši preveč sprašujejo, kako vzgajati vnuke, je zadaj vedno občutek, da svojih niso dovolj dobro vzgojili, ko je bila priložnost za to in si ne zaupajo, tako pri vnukih želijo dobiti priložnost popravnega izpita. Meje v vzgoji je težko postavljati in dolgo časa traja, da dobimo povratno informacijo in prepoznamo, da je bilo dobro, ker smo jih postavili. Prepričan sem, da prihaja čas, ko bodo stari starši vzgajali še več in ne manj.«
Dobra popotnica do droge je vzgoja absolutne prepovedi, ko petnajst let otrokom govorimo samo, česa ne smejo.
Marko Juhant: «Poznam nekaj uporabnikov tako imenovanih »rave partyjev« in poznam nekaj zgodb o takšnih in drugačnih praških, ki so jim jih nekateri vsuli v pijačo na skrivaj. To so večne zgodbe. Nevarnost tovrstnega početja je v tem, ker so novodobne droge narejene z enim samim namenom, da takoj primejo, skušajo povzročiti takojšnjo odvisnost in po dveh uporabah telo že kliče po njih. Pa, saj imamo v tej družbi vse tako narejeno. Če nekaj prodajamo, hočemo, da ljudje ugotovijo, da brez tega ne bodo zmogli preživeti. Kupujejo, tudi če ne potrebujejo. Seveda je o tem treba čim prej spregovoriti in treba je govoriti o možnostih. Vprašanje je, če morajo naši otroci res hoditi na takšne zabave. Najbolj pomembno pa je tole, ne mislite, da imajo stik z drogo samo sosedovi otroci. Informacije so na voljo, vendar si mladi mislijo, da se jim to ne more zgoditi. Mladi mislijo, saj lahko neham, če hočem. Ampak, zdaj še nočem. Potem pa po določeni redni uporabi ugotovijo, da ne zmorejo in pride do streznitve. Ključne so vrednote. Vprašajmo se, kaj naši otroci iščejo, zakaj imajo takšne vrednote, kot jih imajo, kaj smo jim dali starši? Otroci potrebujejo popotnico in dokler so prepovedi, iz tega ne bo nič.«
Ena sama pot je, pot zgleda
»Koliko staršev, ki so imeli ali imajo osnovnošolce, je šlo na predavanje o nevarnostih interneta in računalnika? Po vsej Sloveniji so odlično pripravljena predavanja, in pogosto se zgodi, da se na šoli, kjer je po 400 otrok, predavanja udeleži le nekaj staršev, in še od teh sta dva računalničarja, ki zadeve poznata. Vsi ostali pa bežijo stran od tega, in rečejo, mene to ne zanima, v resnici pa je to zelo pomembno za njihove otroke. Še več, starši bi jih morali pripeljati s seboj. Tega ne storimo in enako ravnamo z drogami. Otroci vidijo, da jim nismo za zgled. Ne iščemo informacij, ki jih potrebujemo. Čeprav se zavedamo nevarnosti. To je tisto. Otroci vidijo, da staršev to ne zanima, to jih ne žuli. Zakaj smo potem presenečeni, če do česa pride in se čudimo, zakaj naš? Informacije so, zastonj so nam na voljo, toda ne želimo jih sprejeti, ker odrivamo stvari stran od sebe.«
Največja nevarnost je brezciljnos
»Življenje traja, zato se ne obremenjujmo preveč, če mladi takoj ne najdejo zaposlitve in nimajo delovnih let. Pomembno je, da mladi najdejo svoje mesto v družbi, da imajo cilj. Največja nevarnost je namreč, če ne najdejo smisla. Preprosto razmišljanje je pomembno, da smo in, da smo z otrokom. To je bistvo vsega. Če peremo perilo, pere z nami, če polagamo ploščice, jih polaga z nami , … . Ko je pravi čas, bo delo opravil sam. Tako preprosto je to.«
