Razprava o reformi pakistanskega zakona o bogokletju
Cerkev po svetu Marta Jerebič
Pakistanski senat je minuli teden začel razpravo o spremembi spornega zakona o bogokletju, ki z dosmrtno ječo ali celo smrtno kaznijo kaznuje žalitev islama. Trideset let star zakon so v zadnjih letih poskušali spremeniti že dvakrat, a je enkrat predlog novele blokiral minister za parlamentarne zadeve, drugič pa jo je predlagatelj umaknil zaradi groženj s smrtjo. Po uboju guvernerja Pundžaba in katoliškega ministra za verske manjšine je razprava o tem povsem utihnila. Tudi sedanji predlog, ki ga je vložil predstavnik senatske komisije za človekove pravice, je že doživel pritožbo na vrhovno sodišče.
Nekdanji pakistanski minister za narodno sožitje in brat katoliškega ministra, ki ga je leta 2011 ubil islamski skrajnež, Paul Bhatti, meni, da je nekaj možnosti za spremembo zakona, ki je od leta 1986 terjal že več sto nedolžnih žrtev. Znotraj vlade je namreč nekaj pomembnih muslimanskih voditeljev, ki so začenjali razumeti, da ubijanje v imenu vere ni to, kar vera uči. Žal pa se izvajanje novele v primeru sprejetja trenutno zdi nekoliko težko: »V parlamentu je veliko skrajnežev in vsakokrat, ko pride do predlogov, se pojavijo grožnje … Vendar se bomo borili proti zlorabi zakona, proti obtoževanju nedolžnih ljudi, kot je Asia Bibi.«
Po Bhattijevem mnenju bi vlada in sodstvo radi osvobodili Asio Bibi, a se bojijo povračil skrajnežev. Ob tem v pogovoru za Radio Vatikan dodaja: »Preganjanje ne zadeva samo kristjanov, ampak tudi muslimane. Kdor pripada manjšini, je slabo varovan in zaščiten. Poleg tega so revni in nimajo virov. To je problem, s katerim se Pakistan sooča z veliko občutljivostjo. Moj vtis je, da se preganjanje zmanjšuje. Prihaja do izboljševanja, čeprav zgolj majhnega.«
Več sto Pakistancev že leta in leta trpi v zaporu zaradi dejanj, ki jih niso nikoli zagrešili. Primer Asie Bibi je morda le najbolj znan po svetu in predstavlja simbol vseh nedolžnih žrtev. Z reformo zakona o bogokletju bi Pakistan svetu pokazal, da je odgovorna država, ki skrbi za manjšine in spodbuja enakovrednost, mir in pravičnost.
