Robert Božič
Boštjan Smole
Rok Mihevc
novinarka Radia Ognjišče Tanja Dominko (foto: ARO)
novinarka Radia Ognjišče Tanja Dominko

Kdo je tujec v deželi tej?

31.01.2017, 14:14 Tanja Dominko

Tujci so tema, ki polni časopisne stolpce že več kot leto dni. Ste opazili, da smo sprva govorili o ilegalnih prebežnikih, nato o beguncih, nato o migrantih, zdaj pa le še o tujcih. Kajti tudi tisti najbolj naivni so dokončno spoznali, da še zdaleč ne gre le za begunce iz kriznih žarišč, ampak tudi za tiste, ki iščejo boljše plačilo za svoje delo, in za tiste, ki ponujajo nič kaj častno početje v zameno za dober denar. Da tu vmes služijo še tihotapci, prav tako ni nobenega dvoma več. A ustavimo se pri tujcih. Debate o njih so dvorezen meč, to si moramo priznati, sploh mi, kristjani. Biti odprt za druge, sprejeti vsakogar v svojo hišo, biti usmiljen, pomagati, vse to se danes postavlja na veliko preizkušnjo, saj smo hkrati tudi pod vplivom poročanja o terorističnih napadih, ki se hočeš nočeš dogajajo v državah, ki so bile najbolj odprte, najbolj usmiljene, ne v tistih, ki so izrazito zavračale migrante, kot je denimo Madžarska.

Zato niti ni čudno, da je novi ameriški predsednik potegnil vse zasilne zavore, ki so mu prišle na misel, da bi z migranti opravil do konca. No, vsaj za tri mesece, da si kupi čas za razmislek, da se po telefonu pogovori z vsemi pomembnimi voditelji sveta, da opravi kakšen intervju in tako v miru vlada brez zoprnih tem o migrantih. A, gospod Trump, tako enostavno to pač ni. Ne moreš kot noj poriniti glave v pesek in čakati, da zadeva mine sama od sebe. To je tako, kot če najstniku, ki je problematičen, določiš hišni pripor in pričakuješ, da se bo v tem času spametoval. Ne bo se. Problemi se samo odložijo, ne pa rešijo. V Trumpovem primeru se niti odložili niso, saj je na noge dvignil ves svet, če upoštevamo dejstvo, da ga karajo Združeni narodi.

Tudi v Sloveniji imamo veliko dela z migranti, čeprav niti ne trkajo tako intenzivno na naša vrata, kot so pred letom dni. Vlada je v času zatišja pred viharjem pripravila novelo zakona o tujcih (ne migrantih, seveda), ki ob soglasju državnega zbora in zaostrenih razmerah na meji lahko zavrne vstop v državo kakšnim sumljivim osebam. Kakšen rompompom se je zgodil, in to samo zato, ker je nakazala možnost, da bi državni zbor ob absolutni večini poslank in poslancev sprejel tak ukrep. Kar naenkrat imamo v državi kup ljudi, ki se razglašajo za človekoljube, za usmiljene, za sočutne do trpečih. Nič ne bi imela proti, če ne bi taisti ljudje do denimo katoličanov pa čutili prezira prve vrste. Govorim o Združeni levici, seveda, za katero ne vem, koliko je sploh še združena, koliko je sploh še trdna in enotna, vem pa, da je tako leva, kot doslej ni bila še nobena. Primerjam jo lahko le s Slovensko nacionalno stranko, ki je svoje čase podobno glasno nastopala in žugala s prstom v parlamentu, pa vemo, kje je njen prvi mož pristal trenutno. Iz populizma, ki mu ni bilo para, je padel na realna tla, in komaj čakam trenutek, ko se bo to zgodilo tudi ZL-u. Miha Kordiš, ki mu težko pred imenom dodam besedo gospod, je pljuval in bruhal gnoj in gnev na račun Cerkve in gibanja Za otroke in družine, ki je vložilo predlog zakona v parlamentarni postopek. Prav zanimivo bi bilo izvedeti, kaj mu je Cerkev naredila, da jo tako sovraži. Ali pa, kaj smo mu naredili katoličani, zoper katere ima toliko povedati? Poslanec se namreč čuti bolestno ogroženega s strani Cerkve. Zakaj, mi ni znano. Če gre za mladostniško zaletavost, saj je nenazadnje poslanski sedež osvojil pri rosnih 25-ih in mu je seveda stopilo v glavo, bi še razumela, bojim pa se, da je zadaj nekaj hujšega, resna nestrpnost, ki, če uspe mladenič priplezati še višje, lahko uničujoče vpliva na marsikatere dele družbe, ki so tesno povezani s Cerkvijo. So to naši bližnji ali so to tisti tujci, ki se jih je treba bati?

Lahko pa rečemo tudi, da v dneh, ko skuša vlada v javnosti prikazati vtis ukvarjanja s problemi naroda, kot je denimo zdravstvo in zdravstveno zavarovanje, kot so tudi minimalne plače, se opozicija trudi po svoje. Težko je v tej pestri paleti političnih strank doseči medijsko pokritost. Ugasla in obnemogla LDS je denimo novinarsko konferenco sklicala v soboto, da je dočakala minutko medijske pozornosti, vse ostale stranke pa prihajajo na plano s takšnimi in drugačnimi temami, za katere menijo, da bodo dovolj zanimive, ali pa vsaj šokantne, da bodo o njih poročali mediji. In ko je Kordiš napadel Cerkev, se je nanj vsul plaz in medijska pokritost je bila zagotovljena. In vsekakor ima dovolj somišljenikov v tej naši ljubi Sloveniji, da si lahko nabere nekaj političnih točk. Tako kot gospa Alenka Bratušek s predlogom, da Cerkvi ne bi vračali odškodnine zaradi denacionalizacije. Sprva je pozvala RKC, naj se odpove odškodnini, nato je poskusila s predlogom za posvetovalni referendum, nato pa vložila predlog, da naj bi državni zbor vladi priporočil, da preuči vse pravne možnosti, ki bi omogočile, da se pri poplačilu terjatev RKC do države upošteva škoda, ki je proračunu in davkoplačevalcem nastala zaradi pokrivanja izgube slovenskih bank. K tej škodi so v višini pol milijarde evrov prispevala tudi podjetja v lasti RKC, je zapisala Bratuškova. Začuda je v parlamentu prevladal razum in predlog je podprlo le 13 poslancev, kar 65 jih je bilo proti. Bratuškova se poskuša na vse kriplje obdržati nad gladino, saj se ji potem, ko so ji prebegnili praktično vsi poslanci, nič kaj dobro ne kaže na prihodnjih volitvah. Sovraštvo do Cerkve je pač v državi precejšnje, to je treba priznati, na ta račun dobivajo številne stranke svoje volivce in na ta račun jih denimo Nsi ne more dobiti še več. Ker je njen podnaslov Krščanski demokrati. Marsikomu se že ob besedi krščansko zaleti, kaj šele da bi volil stranko s tem imenom. Taka je ta naša realnost, s katero se moramo spopadati tudi mi na Radiu Ognjišče. Še vedno se namreč komu zaleti, ko poveš, kje si zaposlen, a na srečo je teh predsodkov vse manj. Gostje, ki jih povabimo v oddaje, se lahko prepričajo, da je naš pristop profesionalen, da smo korektni do njih, da se na snemanje ali oddajo v živo pripravimo in da smo do njih spoštljivi. Je pa pot do poslušalcev včasih dolga in naporna. V javnosti še vedno marsikje vlada prepričanje, da smo farški, da pri nas vlada enoumje, da samo molimo in tako naprej. A nato mnogi presenečeni ugotovijo, da ni tako.

Naj uporabim delček pisma, ki je prispelo v naš poštni predal... : »Pred nekaj več kot desetimi leti, ko sem še živela pri starših (takrat sem bila stara okrog 25 let), sem opazila, da moja mama vedno pogosteje posluša Radio Ognjišče. Moram priznati, da mi je to šlo rahlo na živce. Ti umirjeni glasovi, iz katerih je bilo večkrat slišati "neke poduhovljene vsebine", pa še kakšna molitev se je kdaj slišala, pa prenos Sv. maše... joj! Kdo to lahko kar naprej posluša. Nič nisem rekla, le umaknila sem se iz prostora, kjer je mama imela prižgan radio. Včasih, ko sva kaj skupaj počeli, mi je celo rekla "Kar prestavi na drugo postajo, če ne boš tega poslušala." (le kako je vedela, da ne želim poslušati? :) ). In jaz sem večkrat tudi prestavila postajo na kakšno "modernejšo muziko" in "aktualne pogovorne oddaje". Toda ona je, ko je bila sama, vedno znova prestavila nazaj. Nekoč pa me je v soboto dopoldan poklicala, da "naj poslušam, kaj tukaj nekdo govori; da je zelo zanimivo in, da bi znalo meni še kdaj prav priti". Pa sem zaradi nje res poslušala. V mislih pa sem upala, da bo oddaje čim prej konec, saj tu na tej postaji pa res ne more biti kaj "pametnega" in "za današnji čas". A sem mnenje že po nekaj minutah pozornega poslušanja spremenila. Bila sem presenečena! Nagovoril me je vaš takratni gost Bogdan Žorž, kar naenkrat sem z odprtimi očmi in brez besed začela "požirati" njegove besede in nasvete. Zaslišala sem glasove poslušalcev (tega, današnjega sveta), ki so s konkretnimi težavami "stopili" pred poslušalce in gospod Bogdan jim je svetoval. Oddaja se je, vsaj zame, prehitro končala!!!!! Joj, a je že konec? O škoda! Takrat me je mami pomirila in povedala, da je ta sogovornik na vrsti eno soboto v mesecu, sicer je pa vsako soboto pogovorna oddaja s kakšnim drugim gostom. In od takrat naprej sem čakala sobote z gospodom Bogdanom. Počasi sem tudi jaz vedno pogosteje ustavljala skalo na vaši frekvenci. In danes, po približno 10 letih, se ta skala skoraj več ne premakne, če pa se kdaj, se prav hitro prestavi nazaj :)

To je delček spodbudnega pisma, ki ga je zapisala poslušalka Metka. In ob takih pismih se zavemo, da so tudi naši poslušalci ljudje, ki niso od vedno ob nas, pač pa smo jih v teh letih pridobili s svojim delom. Ponudimo jim vsebine, ki jih potrebujejo, zanje skrbimo kot za svoje prijatelje, nanje ne gledamo kot na tujce, čeprav jih ne poznamo. Ustvarjanje programa v katoliškem mediju (ravno danes je zadnji dan meseca verskega tiska, zato to poudarjam) je tek na dolge proge. In upam si trditi, da je vsaj nam cilj znan- podariti poslušalcem nekaj lepega, vrednega, koristnega, topline polnega, medtem ko se pri drugih medijih dostikrat sprašujem, ali je res treba toliko vznemirjati, strašiti, po drugi strani pa ves čas zabavati. Življenje je pač mnogo več, je dar in tega se katoliški mediji zavedamo. Če bi na življenje vsi mediji gledali na enak način, bi bilo zagotovo manj problemov z odvisnostmi, samomori, splavi in podobnim. Tako pa ti izzivi ostajajo večinoma le nam. Vsi drugi o teh izzivih le poročajo ali pa še to ne. Njim so vsi ti problemi tuji.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Slovenija, Politika, Naš pogled

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Benedikt XVI. (photo: Angelo Senchuke/Cathopic) Benedikt XVI. (photo: Angelo Senchuke/Cathopic)

Benedikt XVI. trpi za hudo okužbo na obrazu

Upokojeni papež Benedikt XVI. trpi zaradi virusne okužbe na obrazu, kar mu povzroča hude bolečine, stanje pa se je poslabšalo po smrti brata Georga. O tem danes poroča nemški časnik Passauer Neue ...

Vernica v cerkvi (photo: Unsplash) Vernica v cerkvi (photo: Unsplash)

Kako smo spustili standarde "zakmašne" obleke

V času epidemije mnoge maše potekaj zunaj. Kar je v redu. Opaziti pa je, da so ljudje z umanjkanjem svetosti cerkvenega prostora, še bolj spustili standarde spodobnosti oblačenja.