Na temeljih služenja gradimo domovino

Komentar tedna | 27.06.2025, 16:06 Primož Lorbek

Kako lepo je, da dan državnosti Republike Slovenije – 25. junij – praznujemo tik po prazniku rojstva svetega Janeza Krstnika, ki ga obhajamo 24. junija.

Za Janeza Krstnika pravimo, da je most med staro in novo zavezo, med pričakovanjem in izpolnitvijo, med človekovo pripravljenostjo in Božjo bližino. Ni bil on luč, ampak je pričeval o luči. Njegovo življenje ni bilo usmerjeno v lastno uveljavitev, ampak v pričevanje za Nekoga, ki prihaja.

Prav tu najdemo izjemno lepo izhodišče za premišljevanje ob dnevu naše državnosti – in tudi o duhovnih poklicih. Zadnji dnevi meseca junija so zaznamovani z diakonskimi in duhovniškimi posvečenji.

Tako smo 25. junija v mariborski nadškofiji dobili novega diakona – Timoteja Fijavža Vivoda iz Slovenskih Konjic. Njegov "da" Cerkvi in ljudem ni politična izjava, ni javni nastop, ni iskanje vpliva – je tiha in ponižna pot služenja. Konec tedna bo v celjski stolnici v duhovnika posvečen še brat Ambrož Brezovšek, v nedeljo, na praznik apostolov Petra in Pavla, pa še v ljubljanski stolnici Matija Golob – novomašnika, ki bosta prav tako vse svoje življenje položila v službo bližnjemu.

Ko razmišljamo o državi, o narodu, o naši prihodnosti, se moramo vprašati: Na kakšnih temeljih bomo gradili? Na zidu samozadostnosti in lastne koristi? Ali na mostu, ki ga gradi diakonija – služenje, razpoložljivost, odprtost za drugega?

Vemo, da je zgodovina pomembna. Ne smemo je pozabiti. Naši predniki, ki so s ponosom dvignili slovensko zastavo in zapisali ime Slovenije na zemljevid sveta, so naredili nekaj velikega. Toda država ne more živeti iz preteklosti. Lahko jo spoštuje, se iz nje uči – a živeti mora iz prihodnosti. Država, ki ne vidi prihodnosti, se bo utopila v preteklosti. In prihodnosti ni brez ljudi, ki so pripravljeni služiti, ne zgolj vladati. Ki so pripravljeni poslušati, ne le govoriti. Ki so pripravljeni iti med ljudi, ne pa se zapirati za zidove lastnih idej.

Diakon in duhovnik, vsak po svoje, kažeta prav to – kako živeti za druge. Njuna odločitev, da darujeta življenje za Kristusa, ni nekaj oddaljenega – je tudi opomin državi. Da človek ni sredstvo. Da družba ni mehanizem. Da ni vse v ekonomiji in številkah. Da obstaja še nekaj več – skupnost, odnos, skrb, milina.

Ob vsem tem pa naj ne ostane neizrečeno nekaj temeljnega – nekaj, kar je zapisano že v Svetem pismu, ko psalmist pravi (Ps 127,1):
"Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo zidarji."

Mi – vsak izmed nas – smo graditelji. In vprašanje, ki se ga danes velja postaviti, je: Kakšno Slovenijo gradimo?

Morda se kdaj zdi, da kot posamezniki nimamo vpliva. A to ne drži. Vsak dan, v vsakem odnosu, v vsakem dejanju, vsaki besedi – gradimo kulturo tega naroda. Ko nekdo pomaga drugemu, ko spoštuje bližnjega, ko v težkih razmerah izbere pošteno pot, ko se postavi za šibkega, ko si vzame čas za Boga in molitev – takrat nastaja domovina. Takrat se država ne meri le v zakonih in mejah, ampak v srčnosti, pokončnosti in duhovni moči ljudi.

Praznik državnosti ni namenjen slavju brez vsebine. Je priložnost za zahvalo in razmislek. Hvaležnost za tiste, ki so pred več kot 30 leti z vizijo in pogumom tlakovali pot neodvisnosti. In razmislek o tem, kako danes ta njihov pogum razvijamo, ohranjamo, nadgrajujemo.

Zato se danes drznemo vprašati:

• Kaj pomeni zame biti Slovenec, Slovenka?
• Kako lahko prav jaz prispevam k boljši družbi, k večjemu spoštovanju, sožitju, resnici?
• Kje lahko začnem graditi – in ne le kritizirati?

To je dan, ko znova rečemo: Slovenijo imamo radi. In zanjo tudi molimo. Da bi bila bolj poštena, bolj odprta, bolj človeška. Da bi postajala domovina, kjer ne bo treba kričati, da si vreden – ampak bo to prepoznano že po tem, da si.

Naj vas na tej poti spodbudijo besede Otona Župančiča,

"Domovina je ena – nam vsem dodeljena,
in eno življenje,
in ena smrt."

Država ni le stvar ustave in zakonov. Je klic k sodelovanju, k odgovornosti, k sočutju in gradnji prihodnosti. Naj bo to zavedanje povabilo, da ne ostanemo le opazovalci, temveč postanemo ljudje z značajem in vero.

Zato: Bog blagoslovi Slovenijo. In Bog daj, da bi imela vedno dovolj ljudi, ki bodo kot Janez kazali pot in bomo v službi domovine – s svojim služenjem.