Sporočati upanje in zaupanje – je to danes sploh mogoče?

Slovenija | 24.01.2017, 11:37 Marjana Debevec

V Vatikanu so danes, ko obhajamo god sv. Frančiška Saleškega, zavetnika katoliških časnikarjev, objavili papeževo poslanico za svetovni dan sredstev družbenega obveščanja. Tokrat ima naslov: 'Ne boj se, saj sem jaz s teboj' (Iz 43,5). V sedanjem času sporočati upanje in zaupanje.

Skoraj ironična misel v današnjem času, v katerem raznim krizam ni videti konca. Po eni strani je življenje vedno hitrejše, bojimo se izgube narodove identitete zaradi prihoda novih kultur na naša ozemlja, zaradi terorizma se ne počutimo več varne, na pohodu je individualizem, ljudje se zapiramo sami vase ... Zato iščemo nekaj ali nekoga, na kogar bi se lahko oprli. Pogosto se zgodi, da verjamemo lažnim populizmom, ki znajo igrati na strune naših negotovosti. Slednje smo sicer v veliki meri proizvedli prav mediji. Papež pa nas v tem svetu, v katerem se zdi, da izgubljamo tla pod nogami, vabi, naj sporočamo upanje in zaupanje.

Če odpremo časopise, spremljamo spletne strani ali prisluhnemo elektronskim medijem se pogosto zgodi, da v nas novice zbudijo nelagodje. Novice z naslovi kot so: Šokantno, grozljivo ... nas sicer najprej pritegnejo kot magnet. Kakšen učinek pa imajo na našo notranjost? V nas zbujajo jezo, poglabljajo razdor in nikakor ne prinašajo upanja, kaj šele, da bi ustvarjali zaupanje. Puščajo nas prazne. Več kot je takšnih novic, več mislimo, da vemo, pa vendar izgubljamo stik z realnostjo – izgubljamo stik s človekom.

Seveda ne pravim, da bi morali medijski delavci prinašati le lepe in pozitivne novice, čeprav je pozitivnega, roko na srce, v tem svetu veliko več kot negativnega, samo svojega mesta ne najde v medijih. Mislim pa, da je mogoče tudi tragične in težke novice predstaviti na različne načine. Upanje bomo našli tudi v njih, če bomo na dogodke pogledali v Božji luči. Zveni preveč visokoleteče? Pa ni. Bog je namreč tisti, ki ljubi vse ljudi in če se tega zavedamo, potem bomo katoliški novinarji pazili, da ne pohodimo dostojanstva človeka, tudi tistega, s katerim se sicer ne moremo strinjati.

Katoliški novinar je seveda zavezan Resnici, ki je njegovo prvo vodilo. Mora opozarjati tudi na nepravilnosti v družbi in Cerkvi, vendar ne na način, da ruši, ampak da s svojo kritiko pomaga ustvarjati nekaj novega. To pa je veliko težje. Saj morajo iz našega izrazoslovja izginiti vsak cinizem, napadalnost, pavšalno obsojanje ... Takšen način govorjenja je žal pogosto zaznati tudi v cerkvenih krogih, je zatrdil priznani vatikanist Andrea Tornielli. Preprosto to pomeni, da se moramo kot novinarji postaviti pred Boga, sprejeti nase tudi vse tisto, kar je težko in potem predajati prenovljeno, v pravi luči naprej. Kar pa seveda ni tako preprosto ...

Tudi ko poročamo o vojnah in nasilju, lahko trpljenje ljudi izkoristimo za dvig poslušanosti ali pa po drugi strani poslušalce spodbudimo k solidarnosti. Čeprav se nam včasih zdi, da ne moremo ničesar storiti za ljudi na drugem koncu sveta, to ni res. Vsaj molimo lahko. Če pa se zavemo, da je vse človeštvo kot vezne posode, potem je jasno, da tudi konkretno lahko prispevamo k lepšemu svetu. In kako delujejo vezne posode? Ko se dviguje gladina tekočine v eni od njih, se hkrati dviguje v vseh drugih. Drugače povedano: več kot delamo dobro, več bo dobrega po vsem svetu in žal tudi obratno ... In to je naloga tudi katoliških novinarjev.

Mogoče bomo na prvi pogled zato izgubljali poslušalce ali bralce, vendar ne na dolge proge. Upanje je tisto, kar manjka sodobnemu človeku. Upanje, ki se bo dokončno uresničilo šele v večnosti. Tukaj pa si lahko pomagamo, da ga iščemo in da gradimo zaupanje.

Mogoče se sprašujete zakaj govorim to vsem vam in ne le nam novinarjem? Vsi skupaj smo namreč ustvarjalci medijskega prostora in od vseh nas je odvisno, katere novice bodo bolj brane, poslušane ali gledane. Od nas je odvisno, kaj bomo od novinarjev pričakovali in kako kritični bomo pri vsrkavanju novic: ali jih bomo sprejemali kot čisto resnico, ali pa bomo znali ločiti zrno od plev.

Zavedam se, da je odgovornost novinarjev velika – tako za prihodnost vsega sveta kot tudi za prihodnost naše družbe. Pravijo, da dogodek obstaja šele takrat, ko postane novica v medijih. In pogosto je res tako. Včasih pozabimo, da lahko z drugačnimi novicami kot jih imajo vsi ostali mediji prav katoliški mediji vlivamo upanje in zaupanje.

Prav vsi pa lahko prispevamo k lepši družbi. Mogoče ne bomo nikoli ničesar objavili, mogoče za nas ve le naša družina, sosednje in še kdo ... Pa vendar lahko tudi mi še bolj kot vsi mediji sveta prispevamo k temu, da bo med nami več upanja, da bomo gradili kulturo zaupanja. Vsak od nas je odgovoren za prihodnost naše družbe in vsako naše dejanje ima svoje posledice. Tudi tisto, ki ga mogoče nihče ne vidi. Tudi naš odnos do otrok, moža, žene, sodelavcev, neznancev na ulici ima posledice za ves svet. Vse gradi ali pa ruši. Bodimo tisti, ki gradimo mostove, ustvarjamo kulturo zaupanja in puščamo svetlo sled v temačnem svetu.