Zaupni telefon Samarijan
VIDEO: Slišim tvojo stisko
Slovenija Nataša Ličen
Prazniki so težko pričakovani dnevi, ko izpustimo rutino in v izpraznjeno vsebino naših življenj vnesemo več topline in bližine. Bližine do sebe, svojega notranjega občutenja, do ljudi, posebej nam dragih in seveda do Boga. Med nami pa so vedno, in žal vedno tudi bodo, ljudje, ki nimajo drugih. Ob praznikih se še bolj zavejo te osame. Zato iščejo, in nekateri tudi najdejo, prostovoljce Zaupnega telefona Samarijan, ki so pripravljeni slišati njihovo stisko.
»Slišim tvojo stisko« sporočajo Samarijani tistim, ki se v trenutkih ranljivosti, nemoči in obupa, obračajo nanje. Biti slišan pomeni, da smo, da smo vredni. Slišati ne zmore vsak, zmore pa tisti, ki posluša s srcem. Samarijan sliši. In to so vsi usposobljeni prostovoljci društva Zaupnega telefona Samarijan, ki so ljudem v stiski na voljo že polnih dvajset let. Ob jubileju so novembra pripravili svečano prireditev, katere pokrovitelj je bil predsednik države g. Borut Pahor.
Ni pomembno, ali delaš korak naprej ali nazaj, pomembno je, da ga delaš v pravo smer. To je pred dvema desetletjema začutil mož velikega srca in ustanovitelj društva Zaupni telefon Samarijan, g. Marjan Žveglič: »Natančno se zavedam, da smo lahko nekaj naredili samo zaradi prostovoljcev. Če so prostovoljci, potem nekdo lahko sedi za telefonom. Brez njih ne bi bilo ničesar. Samarijan se je zgodil precej brez moje volje. Ob ustanavljanju sem bil tajnik škofijske Karitas na Škofljici. Takrat se je začelo razpravljati o ideji po ustanovitvi cerkvenega telefona za ljudi v duševni stiski. To je bilo vse, no, čez mesec dni sem potem dobil vabilo, naj se jim pridružim. Ob premišljevanju, kaj storiti, sem vprašal tudi svojo ženo, kaj meni, naj sprejmem izziv ali ne. Vprašala me je, če se zavedam velikosti projekta, morda se takrat res nisem dobro zavedal, v kaj stopam. Toda odločil sem se in po začetnih razočaranjih, predvsem zaradi neodzivnosti prostovoljcev, smo potem počasi vendarle prodrli, vztrajno nabirali nove člane in delali. V prvih letih je bilo naporno, prvo leto sem bil dežuren kar petintrideset noči, deset let pa sem bil vsak večer ob desetih na menjavi. Toda tega nikoli nisem čutil kot breme, ampak sem čutil ob delu veliko zadoščenja.«
Mlada prostovoljka: »V življenju mi je bilo veliko dano in želim nekaj tega, na drugačen način, dati nazaj ljudem, tistim, ki potrebujejo pomoč. Klicatelji nam pogosto priznajo, da pred klicem dolgo zbirajo pogum. Potrebujejo spodbudo. Toda, zelo je pogumno in prav, da pokličejo. Saj, vsak od nas potrebuje sočloveka, nekoga, ki posluša, sliši in pomaga. To je pomembno sporočilo v današnjem svetu, ko se okrog nas vse odvija prehitro.«
Ena od prvih prostovoljk: »Na začetku je bilo težko, včasih me je bilo kar strah. Ponoči je bilo vedno veliko klicev. Tri leta sem dežurala in nikoli jih ni zmanjkalo.«
Na slovesnosti ob dvajsetletnem jubileju Zaupnega telefona Samarijan sta nastopila mladi pantomimik David Dolamič in pevka Ditka: »Po izobrazbi sem delovna terapevtka, zato mi je poznano, s kolikšnimi stiskami se soočajo ljudje, saj se srečujem s takšnimi zgodbami, zelo sočustvujem z njimi. Vesela sem, da obstajamo takšni, ki jim lahko pomagamo. Vse, kar nastaja v mojih pesmih, je plod čustev, radostnih in bolečih. Vedno so med ljudmi tudi takšni, ki se žrtvujejo za druge, na žalost pa prav tisti, ki bi lahko največ naredili, pogosto ne mislijo na druge, ampak le nase.«
David: »Pantomima je izrazno sredstvo, ob katerem obmolknemo, se umirimo in samo opazujemo. Ljudje se ob igri pantomime nasmejijo, ker v njej prepoznavamo sebe. Bodimo pozornejši na obrazno mimiko drugih ljudi, velik delež govorice namreč ne prihaja iz ust, ampak iz našega obnašanja in oči. Vzemimo si več časa za mir in globino, zazrimo se v oči drugega in zares prisluhnimo, kaj nam sporoča.«
