Radijska kateheza o družini: Praznovanje je Božji izum!
| 21.12.2016, 21:07 Marjana Debevec
Gosta tokratne družinske radijske kateheze sta bila zakonca Sara in Drago Jerebic iz inštituta Bližina. Ker smo v adventnem času in tik rped božičnimi prazniki smo se pogovarjali o pomenu dela in praznovanja v družini. »Delo je lahko izjemen moment povezovanja«, je zatrdil Drago Jerebic in dodal: »Dajmo čiščenje in peko narediti tako, da se bomo povezovali, tudi če bo zaradi tega malo manj očiščeno in malo manj dobro spečeno. Potem je lahko delo blagoslov.«
Objavljamo prevod obeh papeževih katehez
Družina in delo
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Danes se bomo zaustavili v dopolnilni sestavini družinskega življenja, ki je delo. Oba: praznovanje in delo sta del Božjega stvariteljskega načrta.
Navadno rečemo, da je delo potrebno za vzdrževanje družine, za vzgojo otrok, za zagotavljanje dostojanstvenega življenja svojim dragim. Najlepše, kar se lahko reče o resnem in poštenem človeku je, da je »delavec«, da je nekdo, ki dela; nekdo, ki v skupnosti ne živi na račun drugih.
Delo dejansko v svojih tisočerih oblikah, vse od gospodinjstva dalje, skrbi za skupno dobro. In kje se naučimo takšnega delavnega načina življenja? Najprej se ga učimo v družini. Družina vzgaja za delo z zgledom staršev: to sta oče in mama, ki delata za dobro družine in družbe.
Sveto nazareško družino nam evangelij predstavi kot delavsko družino. Jezusa poimenujejo za »tesarjevega sina« (Mt 13,55) ali celo »tesar« (Mr 6,3). Tudi sveti Pavel kristjane opominja: »Kdor noče delati, naj tudi ne jé« (2 Tes 3,10). To je dober recept za hujšanje: Ne delaš - ne ješ!
Apostol se izrecno nanaša na zmotno oduhovljenost nekaterih, ki dejansko živijo na račun svojih bratov in sester in »nič ne delajo« (2 Tes 3,11).
Zavzetost za delo in duhovno življenje v krščanskem pojmovanju še zdaleč ne moreta biti v medsebojnem nasprotju. Pomembno je, da to dobro razumemo! Molitev in delo sta lahko in morata biti skupaj v harmoniji, kot uči sv. Benedikt. Pomanjkanje dela škoduje tudi duhu, tako kot pomanjkanje molitve škoduje praktičnim dejavnostim.
Delo – in to ponavljam na tisoč načinov - je lastno človeški osebi. Izraža njeno dostojanstvo, da je ustvarjena po Božji podobi. Zato se reče, da je delo sveto.
Delo je sveto. Zato je upravljanje zaposlovanja velika človeška in družbena odgovornost, ki ne more biti prepuščena rokam nekaterih posameznikov ali odrinjena v malikovanje trženja.
Povzročati izgubo delovnih mest je povzročanje velike družbene škode.
Razžalostim se, kadar vidim, da ni dela, da so ljudje brez dela, da ne najdejo dela in in ne morejo s ponosom domov prinesti kruh.
In zelo se razveselim, kadar vidim, da si vlade močno prizadevajo v iskanju novih delovnih mest. Delo je sveto, delo daje družini njeno dostojanstvo. Moliti moramo, da v družini ne bi primanjkovalo dela.
Tako delo kot praznovanje sta torej del Božjega stvariteljskega načrta. V prvi Mojzesovi knjigi, pred besedami o zemlji, ki je kot vrt človeku zaupana v varstvo in obdelovanje, je zapisan zelo presunljiv, ganljiv odlomek:
»Na dan, ko je Gospod Bog naredil zemljo in nebo, še ni bilo nobenega poljskega zelenja na zemlji in nobeno poljsko zelišče še ni poganjalo, kajti Gospod Bog še ni pošiljal dežja na zemljo in ni bilo nikogar, ki bi polje obdeloval in ni iz zemlje hlapela vlaga, ki bi namakala površino polja« (1 Mz 2,4b-6).
To ni nekakšna romantika, ampak je Božje razodetje. Naša dolžnost je torej, da to razumemo in v globini dojamemo.
Okrožnica »Laudato si«, »Hvaljen moj Gospod«, ki predlaga celostno ekologijo, vsebuje tudi naslednje sporočilo: Lepota zemlje in dostojanstvo dela sta ustvarjena, da bi bila združena. Zemlja postane lepa, ko jo človek obdeluje. Oboje spada skupaj. Kadar se delo oddalji od Božje zaveze z moškim in žensko, kadar se loči od njunih duhovnih kvalitet, kadar je delo talec logike dobička in prezira življenjska čustva, duševna potrtost okuži vse: tudi zrak, vodo, zelišča in hrano...
Družbeno življenje se izpridi in pokvari se življenjsko okolje. Posledice pa prizadenejo predvsem najrevnejše, najbolj revne družine.
Moderna organizacija dela včasih kaže na nevarno težnjo, da družino pojmuje kot oviro, kot breme, kot nekaj pasivnega za produktivnost dela.
Toda vprašajmo se: za kakšno produktivnost gre? In za koga? Tako imenovano 'inteligentno mesto' je nedvomno bogato s službami in organizacijo; toda pogosto je, na primer, sovražno do otrok in do ostarelih.
Včasih se tisti, ki načrtuje, zanima za upravljanje z individualnimi delovnimi močmi, da bi jih uporabil ali zavrgel glede na ekonomsko ustreznost.
Družina je pomemben preizkusni kamen. Kadar jo organizacija dela uporablja kot talko ali celo ovira njeno pot, rast, napredovanje, takrat smo lahko prepričani, da se je človeška družba začela obračati sama proti sebi!
Za krščanske družine iz te povezanosti prihaja močan izziv in veliko poslanstvo. Zastopajo namreč temelje Božjega stvarjenja: identiteto in zvezo moškega in ženske, porajanje otrok, delo, ki zemljo naredi domačo in svet, ki je primeren za bivanje.
Izguba teh temeljev je zelo resna stvar in v skupnem domu je že sedaj preveč razpok! Naloga ni lahka.
Družinskim združenjem se včasih lahko zdi, da so kot David pred Goljatom. Vendar pa vemo, kako se je končal tisti izziv! Potrebni sta vera in iznajdljivost.
Naj nam Bog podeli, da bomo v tem težkem trenutku naše zgodovine z veseljem in upanjem sprejeli njegov klic, klic k delu, da sebi in svoji družini priznamo dostojanstvo.
Družina in praznovanje
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Danes bomo govorili o praznovanju. Takoj povejmo, da je praznovanje Božji izum. Spomnimo se zaključka pripovedi o stvarjenju, ki jo najdemo v prvi Mojzesovi knjigi, kjer beremo: »Sedmi dan je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan po vsem svojem delu, ki ga je naredil. In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, ker je ta dan počival po vsem svojem delu, ki ga je ustvaril in naredil« (1 Mz 2,2-3).
Bog sam nas torej uči, kako pomemben je določen čas, ki ga posvetimo občudovanju in veselju na tem, kar je bilo v delu dobro narejeno. Seveda govorim o delu in to ne samo kot obrti in poklicnem delu, temveč tudi v širšem smislu; govorim o vsaki dejavnosti, s katero lahko moški in ženske sodelujemo pri Božjem stvariteljskem delu.
Praznovanje torej ni lenobno poležavanje na fotelju ali opojnost nekega nespametnega bega. Ne! Praznovanje je predvsem ljubeč in hvaležen pogled na dobro opravljeno delo; praznujemo neko delo. Tudi vi novoporočenci praznujete delo, opravljeno v lepem času zaroke. In to je nekaj lepega!
Praznovanje je tudi čas, ko gledamo otroke ali vnuke, ki rastejo in pri tem mislimo: »Kako lepo!« Je čas, ko pogledamo naš dom, prijatelje, ki jih gostimo, skupnost, ki nas obkroža, in si pri tem mislimo: »To je dobro!« Tako je naredil Bog, ko je ustvaril svet. In še naprej dela tako, saj Bog vedno ustvarja, tudi v tem trenutku!
Lahko se zgodi, da se kakšno praznovanje dogaja v težkih in bolečih okoliščinah in torej praznujemo »s cmokom v grlu«. Vendar v takšnih primerih prosimo Boga za moč, da ga ne bi popolnoma izničili.
Ve mame in očetje dobro veste, kolikokrat ste iz ljubezni do otrok sposobni prenesti nevšečnosti, da bi otrokom omogočili lepo praznovanje in tako okušati svetlo plat življenja! V tem je toliko ljubezni!
Tudi v delovno okolje, znajmo včasih - ne da bi to bilo v škodo dolžnostim – vnesti žarek praznovanja; kot npr. rojstnega dne, poroke, novega rojstva, pa tudi slovesa ali novega prihoda. Pomembno je praznovati. To so v kolesju proizvodnega aparata trenutki domačnosti. Dobro nam storijo!
Resnično praznični čas prekine poklicno delo in je svet. Moškega in žensko namreč spomni, da sta ustvarjena po Božji podobi, ki ni suženj dela, temveč Gospodar. In tudi mi ne smemo torej nikoli biti sužnji dela, ampak njegovi 'gospodarji'.
V zvezi s tem imamo zapoved, in ta zapoved zadeva vse. Nihče ni izvzet! Kljub temu vemo, da živi na milijone moških in žensk ter celo otrok, ki so sužnji dela. V našem času obstojajo sužnji, ki so izkoriščani, sužnji dela so. To početje nasprotuje Bogu in je proti dostojanstvu človeške osebe!
Obsedenost z gospodarskim dobičkom in z učinkovitostjo tehnike ogroža človeški življenjski ritem, kajti življenje ima svoje človeške ritme.
Čas počitka, zlasti nedeljskega počitka, nam je namenjen, da bi se mogli veselili tistega, kar ni proizvedeno in se ne porabi, se ne kupi in ne prodaja.
A namesto tega vidimo, da hoče ideologija dobička in potrošnje izničiti tudi praznovanje. Celò praznovanje samo je včasih skrčeno na »posel«, na način, kako zaslužiti denar in ga zapraviti. Mar res delamo za to?
Nenasitnost potrošnje skupaj s potrato, je grd virus, zaradi katerega smo na koncu navsezadnje bolj utrujeni kot prej. Škoduje resničnemu delu in izprazni življenje. Neredni ritmi praznovanja povzročajo žrtve, ki so pogosto mladi.
Končno je čas praznovanja svet zato, ker v njem na poseben način prebiva Bog . Nedeljska evharistija prinaša v praznovanje vso milost Jezusa Kristusa: njegovo navzočnost, njegovo ljubezen, njegovo žrtev, njegovo ustvarjanje skupnosti iz nas in njegovo prisotnost med nami...
Tako vsaka resničnost dobiva svoj polni smisel. Delo, družina, veselje in napori vsakega dne ter tudi trpljenje in smrt. Kristusova milost vse preobraža.
Družina je obdarjena s posebno sposobnostjo, razumevanja, usmerjanja in podpore resnični vrednosti časa za praznovanje.
Kako lepa so praznovanja v družini, zares so lepa! In še posebej praznovanje nedelje. Zagotovo ni naključje, da najbolje uspejo tista praznovanja, v katera je vključena cela družina!
Že samo družinsko življenje, gledano z očmi vere, se nam takrat zdi boljše od naporov, ki jih zahteva. Kaže se nam kot mojstrovina preprostosti. Lepo je ravno zato, ker ni izumetničeno in lažno, temveč je zmožno v sebi združiti vse vidike resničnega življenja. Kaže se nam kot »nekaj prav dobrega«, kot je dejal Bog ob koncu ustvarjanja moškega in ženske (prim. 1 Mz 1,31). Praznovanje je torej dragoceno Božje darilo. Je dragoceno darilo, ki ga je Bog dal človeški družini. Ne uničujmo ga!
Prevod s. Brigita Zelič
