Pred četrt stoletja je bila sprejeta in razglašena ustava samostojne Slovenije
Slovenija
Pred 25 leti je takratna slovenska skupščina sprejela in še isti dan razglasila novo slovensko ustavo. Z njo se je naša država osamosvojila tudi v pravnem pomenu. Dokument je nastajal več let, a glavnino je avgusta 1990 v podvinskem gradu spisala skupina strokovnjakov, ki jo je vodil poznejši ustavni sodnik Peter Jambrek. Njene člane je včeraj v predsedniški palači v Ljubljani gostil Borut Pahor. Udeleženci sprejema so se strinjali, da se slovenski ustavi in pomenu njenega sprejetja daje premalo pozornosti.
Predsednik države je prepričan, da je v naši kolektivni zavesti sprejem slovenske ustave kot eden prelomnih dogodkov pri oblikovanju naše države in našega naroda premalo poudarjen. "Morda je temu botrovalo dejstvo, da smo Slovenci razglasili državo prej, kot smo razglasili ustavo.2 Kot je dodal Pahor, je k sebi povabil avtorje dokumenta, da bi to pojasnili. "Ko smo se 1. maja 1990 sestali v Bohinju, smo sprejeli sklep, da mora biti ustava sprejeta do 23. decembra. Ta ustava je že vključevala člen o osamosvojitvi. Predvideli smo, da bo takrat referendum o spremembi ustave. Ker se je razprava o raznih členih ustave vlekla v nedogled, smo se odločili zadevo presekati ter ločiti glasovanje o ustavi in osamosvojitvi. Novembra smo nato v Poljčah predlagali plebiscit. Izpeljali smo ga, medtem ko se je razprava o ustavi še naprej vlekla in smo jo sprejeli decembra 1991," je odgovoril Tine Hribar. Tako on kot Franc Grad sta se strinjala s Pahorjem, da se sprejetja slovenske ustave premalo zavedamo. Hribar je ob tem omenil odsotnost ustavnega patriotizma, ki po njegovem ni samo pravica, ampak tudi dolžnost.
"Politično dejanje in zgodovinski trenutek, ki ga je Slovenija doživljala v letih 1989, 1990 in 1991, je res posebne narave. Mislim, da v 25 letih to vzdušje narodnega osveščanja, osamosvajanja in emancipacije ni bili ponovljeno," je menil Jambrek, ki je povedal tudi, da je slovenska ustava zorela dalj časa. Njena predhodnica je bila že znamenita 57. številka Nove revije, v kateri se je večina prispevkov opirala na pravico do narodove samoodločbe. To se je nato odrazilo v t. i. pisateljski ustavi leta 1988 in v osnutku, ki je nastal v Podvinu. Po besedah Lojzeta Udeta razlike med tem besedilom in besedilom, ki je bilo nato po skoraj letu in pol sprejeto v slovenski skupščini, niso bistvene, zato meni, da je osnutek dobro zajel takratni čas.
Tone Jerovšek je bil kritičen do nekaterih sprememb ustave, ki so nastale od njenega sprejetja do danes. "Danes ni bistveno, kar je bilo, ampak kar je. Vsak trenutek se moramo vprašati, ali je ustava, kakršna je, orodje državljanov za varstvo pravic, za ustrezno razumevanje delitve oblasti v državi, za sodstvo, da zagotavlja zakonitost in za presojo ustavnosti na ustavnem sodišču. Mislim, da je." Med nujnimi spremembami ustave je Jerovšek poudaril način izvolitve vlade, pooblastila predsednika države in način imenovanja sodnikov, za kar po njegovem ni dovolj politične volje.
